Vsako poletje se potrudim prebrati eno romanco in čeprav to res ni moj priljubljeni žanr, si vedno znova želim, da bi v njej uživala. Z Emily Henry se srečujem drugič, doslej sem prebrala Roman za plažo, čakajo pa me še Ljudje, ki jih spoznamo na počitnicah.
Knjiga št. 47/100
Emily Henry - Ljubitelja knjig
Ocena: 3/5
Glavna junakinja romana je Nora, literarna agentka, ki zase pravi, da je vedno anti-junakinja ljubezenskih zgodb. Saj veste, ko moški iz velikega mesta v majhnem mestu spozna lokalno pekovko/cvetličarko/knjigarnarko s kitkami in jeans hlačami na naramnice, se zaljubi vanjo, spozna, kaj v življenju res šteje in zaradi nje zapusti hladno in fino zaročenko iz mesta? No, Nora je ta zaročenka iz mesta. Njeno romantično življenje je polno razočaranj, če sploh lahko rečemo, da obstaja, poleg tega, pa se je v zadnjem času oddaljila od sestre Libby, ki je tretjič noseča. Ko se Libby nekega dne pojavi pri njej z idejo, da bosta en poletni mesec preživeli v malem mestu, v katerem se dogaja priljubljen roman, ki ga je Nora uredila, Nora sicer nerada, a vendarle, sprejme ponudbo. A že prvi dan v malem mestecu sreča Charlieja Lastro, prav tako literarnega urednika, s katerim dosedanja srečanja nikoli niso bila prijetna. Dopust se obrne na glavo in s seboj prinese veliko več razburjenja, kot ga nosi seznam obveznih aktivnosti, ki ga je pripravila Libby. Vključno z zmenkom z lokalcem v flanelasti srajci.
Začnimo s tem, kar mi je bilo pri romanu všeč. Všeč so mi bile reference na romantične komedije (filmske in knjižne) in na klišeje, ki se v njih pojavljajo. Roman se ne jemlje preresno in s pridom izkoristi vse klišeje, ter se iz njih celo ponorčuje. Prav tako mi je všeč, da je zgodba, kot ponavadi pri Henryjevi, malce globlja od osnovne ljubezenske zgodbe in se dotakne tudi ostalih tem, kot je npr. izguba starša, odgovornost do sorojencev... Prav tako mi je všeč, da (ne prevelik kvarnik!) Nora ne izbere kar takoj moškega in pozabi na vse ostalo, kar jo veseli. Partnerska ljubezen pač ni ne osrednja tema, niti vrednota, tega romana in glavne junakinje.
Kaj pa mi ni bilo všeč? Roman je dolg skoraj 500 strani. Vmes nekje med 100. in 300. stranjo se ne zgodi praktično nič. Če bi roman skrajšali za 150, 200 strani, ne bi izgubili praktično ničesar. Tudi tokrat se mi je zdelo, da je prevod dokaj okoren, a ne glede na to, da je bila prevajalka druga, kot pri prvem romanu, so me zmotile enake stvari. Tako da ugotavljam, da vendarle tu ni težava (samo) prevod, ampak je očitno tak avtoričin stil pisanja. Nekje okrog dvestote strani sem knjigo skoraj odložila, potem sem nekako preživela tistih nepotrebnih 200 strani in na koncu je bilo dogajanje dovolj zanimivo, da mi je popravilo končni vtis o romanu.
Je pa v svojem pisanju avtorica očitno dokaj konsistentna, saj moja glavna pripomba iz prvega drži tudi pri tem romanu: zelo dobra ideja, zabavna premisa, izvedba pa malce slabša.... Je pa to ena dokaj "clean" romanca, kot so me naučile na kavi s knjigo bralke tega žanra. Je nekaj vročih scen, a na splošno je to takšno udobno branje za zluftat možgane. Žal pač ni nekaj, v čemer bi jaz uživala. Bo pa zagotovo marsikdo drug.
LP Ajda