O tej knjigi, bolje rečeno knjižici, je bilo že toliko povedanega, da mi je karkoli zapisati pravzaprav zelo težko, a enostavno moram. Roman je bil letos v ožjem izboru za kresnika, ki ga na koncu ni prejel, a je eno od tistih del, ki bodo v slovenskem literarnem prostoru zagotovo pomenila neko prelomnico in naredila tako pomembno spremembo.
Knjiga št. 39/100
Katja Gorečan - Materinska knjižica
Ocena: 4,5/5
Prvoosebni pripovedovalec je nerojen otrok Tobija, ki ga je mama med spontanim splavom izgubila v devetem tednu nosečnosti. Opisuje mamina čustva, razmišljanje in spopadanje s težkimi trenutki, ki so sledili temu dogodku. Knjiga ni močna v sami zgodbi in dogajanju, ampak daje velik poudarek stvarem, o katerih nihče ne govori. O tem, da je tudi spontani splav smrt in, da tudi po njem starša, predvsem mama, žalujeta. O tem, da žalovanje nima predpisanih meja, oblik in roka trajanja. In o tem, kako ljudje, sicer večinoma čisto dobronamerno, v takšnih trenutkih ravnamo napačno.
V srce se mi je zarezal stavek: "še vedno ne vem, kaj naj z vso to svojo ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes."
V tem stilu nam je knjiga dala povsem drugačen vpogled v to, kaj se v takih trenutkih v ženski dogaja. Da četudi je bil otrok za ostale zgolj nekaj, ne še nekdo, je zanjo predstavljal načrte, upe, sanje, želje in veliko ljubezen, ki pa je že obstajala. Četudi se sama na srečo v taki situaciji še nisem znašla, so se v njej znašle moje prijateljice in večkrat sem se zamislila, če sem takrat do njih ravnala prav. Če sem bila dovolj sočutna, imela dovolj posluha zanje. Če nas ta knjiga česa nauči je to, da vsak ve, kaj je prav zanj. In ostali? Moramo to spoštovati.
Ker je knjiga kratka se prebere izredno hitro. Stilsko je posebna, saj nima nobenih velikih začetnic. Na nek način me po vsebini in splošnem vzdušju spominja na Nerodo (Alexander Seurat), ki je prav tako drobna, kratka knjižica, ki ti jemlje sapo s svojo surovostjo in težo tematike. Obe si delita tudi to lastnost, da sta nujni za branje vsakogar. Morda se naj Materinski knjižici izogne le kdo, ki je tik po svoji izkušnji še preveč ranjen za ponovno srečanje s tematiko, za ostale pa izgovor, da je to težka tema, pač ne pije vode.
LP Ajda