• Ajda

Recenzija: Mestne ptice

Risoroman je žanr, ki ga spoznavam šele v zadnjem času in moja bralna izbira temelji predvsem na priporočilih; bodisi same založbe, ostalih bralcev, ali pa je le spreten marketinški prijem, saj kakšen risoroman vidim praktično povsod. Na ta način sem že nekaj časa povsod videvala Mestne ptice. Ker je bilo večkrat poudarjeno, da risoroman zelo lepo ponazori utrip ljubljanskih ulic in v njem lahko prepoznamo mnoge kraje iz naše prestolnice, sem bila do njega rahlo skeptična. Do Ljubljane namreč ne gojim posebno sentimentalnih čustev, čeprav jo imam rada, a se po mestu v zadnjem času, praktično v zadnjih (skoraj desetih!) letih odkar sem zaključila s študijem, ne gibljem skoraj nič. Zato me je zanimalo, če bo zgodba držala vodo tudi za tiste, ki nismo zapriseženi "ljubljanoljubci."


Gašper Krajnc - Mestne ptice

Knjiga št. 35/70

Ocena: 5/5

Roman govori o Ambrožu, približno tridesetletnem risarju, ki dela za agencijo in živi s svojim dekletom, mačkama in psom. Njegov navdih je dedek, ki je prav tako stopil na umetniško pot, le da je potek njegove kariere narekovalo srce. Ukvarjal se je z risanjem ptic. Ambrožu gre suhoparno delo za agencijo kjer je le robot v rokah kapitalizma vse bolj na živce, kar naenkrat pa se nadenj zgrnejo še številne druge skrbi in nesrečne situacije, ki mu dajo misliti, da se bo treba v življenju čim prej odločiti za nekaj, kar mu bo napolnilo dušo.


Odličen risoroman, ki poleg osrednje linije navrže še kar nekaj prizorov mestnega utripa, njegova rdeča nit pa so ptice, tihi opazovalci mestnega življenja. Na ilustracijah lahko opazimo številne prizore iz Ljubljane, ki bodo predvsem poznavalcem in ljubiteljem tega lepega mesta še posebej pri srcu. Med branjem sem se večkrat vprašala zakaj se je avtor odločil vključiti kakšno zgodbo, prizor, a na koncu se vse premeša v konglomerat zgodb. Vsak obiskovalec mesta namreč s seboj nosi svojo zgodbo in nikoli ne vemo kakšna je, dokler si ne vzamemo časa in nismo nanjo pozornost. Priznam, da sem se vmes tudi zelo razžalostila. Ne morem verjeti koliko čustev lahko pri bralcu vzbudi risoroman v tako zelo omejenem prostoru.


Delo je polno simbolike, na katero kaže že naslov. Dedkov oče je opazoval ptice kot živali, medtem, ko se Ambrož srečuje s povsem drugačnimi mestnimi pticami - ljudmi iz mesta in njihovimi zgodbami. Žal mi je, da imam premalo likovnega znanja, da bi lahko bolje komentirala tudi likovno plat risoromana, je pa v celotnem romanu opaziti očitno melanholično vzdušje s paleto sivih in modrikastih tonov. Vse bolj živahne barve so uporabljene zelo premišljeno in povezano z dogajanjem v zgodbi. Še ena stvar, ki bi jo rada pohvalila je tudi uporaba narečnega jezika, katero je Kranjc uspel umestiti zelo subtilno in učinkovito. Največkrat narečja v knjigah izpadejo tako zelo karikirano, da je moteče, v tem primeru pa je služilo za še dodaten element, ki je poskrbel za čustven naboj situacije.

Je pa to prva knjiga po najmanj 10 letih, ki sem jo prebrala izposojeno iz knjižnice. Pred kratkim sem se namreč ponovno vpisala v Knjižnico Domžale , ki ima pohvalno dober izbor risoromanov. Ker se mi kljub vsemu to zdi žanr, ki je lahko hitro zelo hit or miss, sem si ta risoroman raje izposodila, a pravkar oddajam naročilo pri Vige Vage Knjige, saj ga enostavno moram imeti v svoji zbirki.


Knjigo najdete na povezavi: https://vigevageknjige.org/knjigarna/mestne-ptice


LP Ajda


20 views0 comments

Recent Posts

See All