Knjiga Moja (pre)čudovita žena je še ena v seriji tistih, ki so pot do mene našle po priporočilo. Gre za triler, ki je moja najbolj priljubljena zvrst, zato mi knjige ni bilo potrebno preveč prodajati. Se mi zdi, da je s trilerji tako, kot z vsako drugo zvrstjo. Vsega je postalo na trenutke že rahlo preveč, zato je dobro dobiti kakšno priporočilo, da iz ponudbe izluščiš nekaj, kar naj bi bilo dobro.
Knjiga št. 29 od 50
Samantha Downing - Moja (pre)čudovita žena
Ocena: 4 od 5
Zgodba govori o zakonskem paru, ki ima dva najstniška otroka in izprijen hobi. Zakon si namreč vsake toliko časa popestrita z umorom. Zgodba je podana iz perspektive moža in zanimivo je, da v celotni knjigi ne zvemo njegovega imena. Avtorica je na platformi Goodreads odgovorila, da nima pojma, kako je možu ime, torej niti ni važno. Skratka Mož (dajmo ga tako klicat) in Millicent sta par, ki je iz nič prišel do udobnega življenja. Oba sta imela na nek način nenavadno otroštvo. Mož je imel izkušnjo otroštva v obilju vsega, razen ljubezni, zaključilo pa se je s tem, da sta njegova hladna, odtujena starša skupaj umrla v prometni nesreči. Millicent bi imela kolikor toliko normalno otroštvo, ki pa ga je kazila duševno bolna sestra Holly, ki jo je psihično in fizično mučila celo otroštvo, do prometne nesreče, ki jo je povzročila, da bi Millicent pri tem umrla. Po tem dogodku so Holly vključili v psihiatrično ustanovo.
V tej recenziji bo nekaj spoilerjev, oziroma informacij iz knjige, ki pa vam ne morejo uničit same zgodbe, zato kar berite dalje tudi, če knjige niste prebrali. Skratka, s svojim izprijenim hobijem zakonca začneta, ko se Holly začne pojavljati v njunem življenju, ju nadlegovati in se končno nekega dne pojavi tudi v njuni kuhinji. V samoobrambi mož ubije svojo svakinjo in sicer želi to prijaviti na policijo, a Millicent vztraja pri tem, da se trupla znebita sama. Celotno dogajanje ju zelo podžge in vzburi, ter jima zbudi željo po še. Tako začneta s pobijanjem žensk, ki jih izbirata sistematično in po določenih kriterijih. Umore namreč pripišeta serijskemu morilcu, ki je v kraju deloval pred leti in po izpustitvi zaradi napake v postopku, za vedno izginil. V medijih uprizorita njegovo vrnitev in mediji, oblasti ter javnost se vse obrnejo v smer serijskega morilca.
S tem sicer navidezno popolnim načrtom pa se začneta soočati s težavami, ki jih informacija o vrnitvi serijskega morilca sproži v njuni najožji okolici. Mož se začne zavedati, kako se lahko laži začnejo valiti z učinkom snežene kepe in postajati vse večje. Ob tem začne odkrivati tudi pravo naravo svoje žene in mnoge resnice, za njunim zakonom.
Knjiga je dokaj hitro berljiva in napeta, čeprav mi prva polovica ni preveč stekla, a bolj zaradi mene same. S prijateljicami, ki so tudi strastne bralke ugotavljamo, da ti dnevi res niso optimalni za branje. Pa ne ugotovimo, ali je krivo vreme, ali splošna naveličanost glede situacije, a branje v teh dneh res težje steče. Kakorkoli, knjiga je dokaj enostavna za branje, hitro teče, poglavja so dovolj kratka in te držijo pri zanimanju. Kar se same zgodbe tiče. Veliko aspektov le te mi je zelo všeč, veliko pa nikakor. Npr. sam konec, o katerem ne bom šla v podrobnosti, se mi zdi totalno za lase privlečena in prehitra rešitev. Med samim branjem mi je šlo kar nekajkrat na živce, ker so se določene stvari ves čas ponavljale, bile povedane znova in znova. Razumem, da je najbrž to narejeno z namenom, da vidimo, kako je glavni junak premleval zgodbo in preteklost, a kljub vsemu... Veliko je bilo tudi sub-plotov, za katere nisem bila prepričana ali so potrebni, ali samo mašijo zgodbo. Na drugi strani pa je res dobro predstavljen psihopatski um in funkcioniranje takšnega človeka, ter njegovi odnosi z okolico.
Knjiga je skratka dobra, popolnoma v redu branje, malce lažje morda, kar sploh ni slabo. Se mi zdi, da so lažji romani včasih malo potisnjeni v kot in označeni s šund literaturo, ampak sama sem že večkrat v recenzijah povedala, da je kvaliteta dela odvisna od tega, kar želi pri bralcu doseči. Dejstvo je, da se to delo ne bo vpisalo med klasike, a to niti ni njegov namen. Doseglo je, da ga hitro prebereš in se pri tem zabavaš (čeprav ne vem, če je to za triler prava beseda). Skratka popolnoma v redu delo, ni odlično, a niti ne rabi biti. Priporočam v branje vsem ljubiteljev trilerjev in predvsem tistim, ki jih zanimajo serijski morilci. Za slednje bi seveda še vedno priporočila Zbiralca kosti Jeffreya Deaverja, kateremu ta omenjen roman ne seže do gležnjev, a kljub vsemu ne boste razočarani.
LP Ajda
Comments