No, pa smo spet pri knjigi v angleškem jeziku. O avtorici Louise Pentland sem na tem blogu že pisala in sicer v eni čisto prvih objav, mislim, da iz lanskega leta, ko sem dajala predloge za poletno branje. Njena trilogija o Robin Wilde je praktično edini ženski roman, ki sem ga do zdaj prebrala (do Mamma Mie, beri dva bloga nazaj) pri katerem nisem zavijala z očmi. Louise je sicer Youtube ustvarjalka, ki vsebine ustvarja od leta 2009. Najprej pod imenom Sprinkle of Glitter, zdaj pod svojim imenom. Že na Youtubu mi je všeč, saj je realna in ne olepšuje situacij, je pa tudi presenetljivo dobra avtorica, glede na to, da je bila prej "slavna" zaradi drugih stvari. Kot vsi vemo, se vse večkrat tovrstni "pisatelji" ne izkažejo ravno dobro.
Knjiga št. 44 od 50
Louise Pentland - MumLife
Ocena: 4/5
Najprej nekaj razčistimo, preden dobim kakšno neželeno vprašanje. Podnaslov knjige je: What nobody ever tells you about being a mum. Knjiga vsekakor ni namenjena samo mamicam ali bodočim mamicam, zato dejstvo, da sem jo brala ne pomeni, da razmišljam v to smer oziroma, da se karkoli v to smer že dogaja. Prebrala sem jo ker me je res zanimala življenjska zgodba avtorice, kajti knjiga je v prvi vrsti avtobiografija, z nekaj nasveti glede materinstva, ki sem jih za zdaj pač preskočila. Ok? Ok!
V knjigi avtorica opiše svojo življenjsko zgodbo. Ni naključje, da se knjiga imenuje MumLife, saj je materinstvo v taki ali drugačni obliki v veliki meri zaznamovalo njeno življenje. Pri sedmih letih ji je umrla mama in avtorica na zelo dober; direkten a ne melanholičen način, opiše kako je to izgubo doživljala kot otrok in kako zdaj, ko je sama mati gleda na svojega očeta in njegovo situacijo, ko je moral razložiti smrt njej, svoji hčerki. Kasneje opisuje rojstvo svoje prve hčerke, po katerem je trpela za post travmatsko stresno motnjo. Po nekaj letih se je nato še razšla s hčerinim očetom, bila mati samohranilka in na humoren način opiše spoznavanje novih ljudi kot mama samohranilka. Večino knjige je prepletene z obilico humorja, razen poglavja o zlorabi, ki se ji je zgodila po materini smrti.
Po materini smrti je oče kmalu pripeljal v družino novo osebo, žensko, ki pa očitno ni imela materinskih čustev, vsaj ne do male Louise. Louise opisuje načine na katere jo je očetova partnerica zlorabljala, predvsem pa neslišanost s strani očeta, ki ni verjel, da se to v resnici dogaja. Zlorabe so trajale dolgih 9 let. Ne bom šla preveč v podrobnosti, a ni naključje, da se je Louise odločila to zgodbo povedati (šele) v tej knjigi. Namreč ves izkupiček od prodaje knjige gre za NSPCC - Britanska dobrodelna organizacija, ki se bori proti zlorabi otrok in pomaga otrokom, ki jo doživljajo.
Knjiga je precej lahko in hitro branje, začinjena z veliko mero humorja, razen seveda v delih, ko to zaradi tematike res ni primerno, ter tudi z veliko dobrih nasvetov za mamice. Te strani sem sicer (po pravici povedano) preskakovala, saj me trenutno res ne zanimajo, a kar sem preletela mi je bilo zelo zanimivo, saj to niso neki zdravstveni ipd. nasveti, ki jih je povsod polno, ampak čisto navadni, življenjski in realni nasveti, ki bi si jih med seboj delile prijateljice. Ko gledam novodobne mamice se mi namreč velikokrat prav smilijo, saj se mi zdi, da je nad njimi cel kup pritiska, kakšne bi morale bit, kako bi morale skrbet za otroka... Nasveti v tej knjigi pa so povsem po zdravi kmečki pameti, predvsem pa ne obsoja nobene odločitve, ki jo sprejme mama. V tem času je namreč povsod okrog en kup mnenj. Vsi (in njihove mame) ti lahko solijo pamet. Najprej zakaj si samski, potem kdaj bo poroka, kdaj bo otrok, kdaj bo še en otrok, a dojiš, a ne dojiš, zakaj tako oblačiš otroka, kdaj začne to jest in ono... Ne vem, če čisto vsak človek v vsakem trenutku rabi vsak nasvet in mnenje, ki komurkoli pride na pamet in o tem je v knjigi zelo veliko (dobro) napisanega.
Kot pravim, v kakšnem drugem obdobju življenja bom knjigo najbrž še vzela v roke, je pa vsekakor super branje skoraj za vsakogar.
LP Ajda