Ljubitelji pohodniške literature se po mojem opažanju delimo na dve skupini; tistih, ki jih bolj zanima sama pot in doživetja na njej in tisti, ki se navdušujejo nad notranjim popotovanjem pohodnika, njegovim razmišljanjem in občutki. Sama spadam bolj v prvo kategorijo, a z veseljem preberem tudi knjige iz druge, kadar pisanje ni zbanalizirano in ne igra na noto samopomilovanja. Knjiga Na črnih poteh je odličen primerek pohodniškega potopisa, ki najde dobro ravnovesje tako med dogajanjem okrog pohodnika, kot v njem samem.
Knjiga št. 46/100
Sylvain Tesson - Na črnih poteh
Ocena: 4/5
Avtor in protagonist knjige je francoski pisatelj in avanturist, ki si po nesrečnem padcu s strehe obljubi, da bo, če bo še kdaj hodil, prehodil celo Francijo. Ko uspešno okreva, se odloči obljubo tudi držati. Na svoji poti prek domovine išče tako imenovane Črne poti; pozabljene in skrite, na katerih se oddalji od civilizacije in približa samemu sebi.
Knjiga me zelo spominja na O hoji v ledu Wenerja Herzoga, ki je (tako kot ta) izšla pri @zalozba.umco . Avtor zelo veliko razmišlja tako o svoji lastni eksistenci, kot tudi o dogajanju v Franciji in na svetu nasploh, o odnosu do narave, o nesmiselnosti določenih "izboljšav," ki jih prinaša tehnologija in podobno. Knjiga je zaradi količine teh razmislekov v svojem tempu dokaj počasna, kar ne pomeni, da je slaba, ampak je idealen primer sicer kratke knjige, ki je zaradi gostote in globine napisanega, bereš dokaj dolgo. Avtor je tudi precej kritičen do političnih in gospodarskih odločitev, ki vplivajo na pokrajino. V tem pogledu me spominja na potopise J. J. Kende, ki prav tako ob prečkanju posameznih pokrajin razmišlja, kaj je privedlo do stanja, v kakršnem so.
Če ste želeli izvedeti več o Franciji, tole najbrž ni knjiga za vas. Je pa izredno lep poklon človekovi vztrajnosti, stiku z naravo in spoštovanju le te.
LP Ajda