• Ajda

Recenzija: Napisano s krvjo

Kot že vsi bralci mojega bloga veste, sem velika ljubiteljica trilerjev. In kot velika ljubiteljica trilerjev, nisem še nikoli posegla po delu Chrisa Carterja, kar je svojevrstna sramota. Njegove knjige sem že imela na domači polici, bile so nekakšen impulziven nakup; všečen sinopsis na zadnji strani, potem pa so obtičale na polici in sem jih prodala dalje. Kako žal mi je danes za to odločitev! Danes sem namreč zaključila z branjem njegove najnovejše; Zapisano s krvjo, ki me je čisto sezula. Ne sicer na način Fitzeka, ko dejansko ne veš več kaj se dogaja in ti sesuje celoten sistem in vse v kar si verjel, a vseeno. Odličen triler in zelo se veselim ostalih. Pred branjem sem sledilce sicer vprašala, če je zelo pomembno branje od začetka serije, ali lahko začnem s to knjigo. odgovori so bili mešani; od tega da se zgodbe ne povezujejo preveč pomembno in lahko začneš kjerkoli, pa do tega, da nikakor ne moreš začeti s to. No, jaz sem začela s to knjigo in mi je bila super, razumljiva, liki dobro predstavljeni, sem pa opazila nekaj očitnih navezav na prejšnje knjige, ki pa me niso motile. Kakorkoli, tudi če niste prebrali prejšnjih knjig, vam zagotavljam, da z lahkoto preberete le tole.


Knjiga št. 67

Chris Carter - Napisano s krvjo

Ocena: 5/5

Izkušena losangeleška žeparka Angela po uspešnem večeru spije pijačo v baru. Ko za sosednjo mizo opazuje odurno nesramnega možakarja, se odločiti prekršiti vsa možna pravila in se moškemu za svojo osornost maščevati tako, da mu ukrade torbo, ki jo je odložil na tla. To ji seveda uspe, a ko pride domov ugotovi, da je naredila napako. Ne le, da v torbi ni ničesar vrednega; v njej najde v usnje vezan dnevnik s podrobnimi opisi šestnajstih umorov in pripadajočimi fotografijami žrtev tik pred njihovo smrtjo. Dnevnik odvrže v nabiralnik policistke in tako pride na mizo našega junaka, detektiva Roberta Hunterja. Po prvem šoku se Hunter prepriča, da so primeri še kako resnični, a kmalu ni več problem odkrivanje vedno novih trupel, do katerih jih vodi dnevnik. Večja težava nastane, ko psihopatski serijski morilec pride na sled Angeli in posledično tudi Hunterju. Kdo bo zmagal v tej igri? Bo Hunterju uspelo rešiti Angelino in na koncu tudi svoje življenje?


Kot vedno vam ne bom povedala več o zgodbi, saj vam ne želim pokvariti branja. Mene je knjiga kupila že na prvih straneh. Carter ima res direkten in sočen način pisanja. Ne skopari ne s kletvicami, ne z detajlnim opisom trupel, umorov... Sadizem in prostaštvo sicer nista ravno prvini, ki bi jih iskala v knjigah, a v določenih primerih in servirano na pravi način, tudi kletvice in bolj brutalni prizori opravijo svojo vlogo in v tem primeru so jo odlično. Všeč mi je, da zgodba teče izredno hitro. Mogoče prva polovica vseeno malo počasneje, kar je povsem razumljivo tudi z vidika preiskave. Druga polovica pa kar zleti mimo, kar dokazuje tudi to, da sem 400 strani dolgo knjigo prebrala v dveh dneh. Pri trilerjih MORA biti tempo branja hiter, da obdrži knjiga tisti nemir, nelagodje... Če mirne duše rečeš "Ah bom pa jutri bral dalje," je s trilerjem nekaj narobe. Vsakič, ko prekineš branje bi moral komaj čakati, da boš nadaljeval in izvedel, kaj se je zgodilo kasneje. Zgodba, ki npr. ni imela dobrega tempa in dovolj dogajanja je bila zame Verjemi mi (Delaney). Pa ni bila sama po sebi slaba, a malce zaspana in triler ne more biti zaspan in pika. Pač v tem žanru se mi zdi, da avtorji potrebujejo še več neke domišljije in idej kaj dodati k zgodbi, da bo lepo tekla in bo ves čas zanimiva, poleg tega pa ne sme izpasti celotna zadeva že pretirana, v stilu "pa kaj si bo še izmislil?" Carterju to odlično uspeva in zagotovo se mu poznajo tudi izkušnje iz kariere kot kriminalistični psiholog. Všeč mi je, da veliko da na psihološke procese, ki privedejo do morilčevih dejanj, ravnanja.


V knjigi pa me je kljub temu nekaj stvari zmotilo. Ne vem ali je to problem prevoda ali urejanja same knjige, a na nekaterih mestih so bili stavki obrnjeni zelo čudno, skoraj nerazumljivo. Ko sem šla v mislih prevest določen stavek nazaj v angleščino sem dojela kaj je hotel avtor povedati, a očitno je bil prevod preveč dobeseden ali pa ni bil dovolj prilagojen, urejen, da v slovenščini ni imel smisla. Ne želim biti pikolovska zato tudi nisem nižala ocene zaradi tega, a vseeno se mi zdi, da je pri vseh knjigah bolje kak lektor ali pa urednik več, kot pa manj. Škoda v tej dotični knjigi sicer ni prevelika, sem pa pač opazila, da se na nekaj mestih res izgubi celoten "flow" pripovedi, najbrž prav zaradi prevoda. Kot je rekel v najinem pogovoru Jakob J. Kenda; prevod ni le spreminjanje besed iz angleškega v slovenski jezik. Nekje moraš spremeniti in obrniti cele stavke, odstavke, da dosežeš tak namen in pomen, kot ga je imel avtor. In se mi zdi, da se pri tej knjigi tega na nekaj mestih ni naredilo. Ampak kot pravim, to ni noben grozen kiks, zaradi katerega bi bila knjiga občutno slabša.


Ob tej priložnosti sem si z avtorjem izmenjala nekaj sporočil in mu tudi povedala, da ima v Sloveniji cel kup oboževalcev. Prosila sem ga, če lahko zanje pusti kakšno sporočilo. Glede na težko leto, ki je za njim (konec leta 2019 mu je umrla partnerica, kateri je med drugim posvetil tudi to knjigo), je njegova želja za vas za leto 2021 temo primerno zelo enostavna:

Prevod: "Po pravici povedano, samo upam, da vsi ostanete na varnem med to norijo skozi katero gre svet in poskusite imeti lep božič in novo leto."


Chris je dodal še, da mu podpora bralcev, tudi v Sloveniji zelo veliko pomeni. In sodeč po tej knjigi, bo podporo imel še dolgo. Upam, da nas čaka še veliko dobrih knjig izpod njegovega peresa, njemu pa vsekakor privoščim lepše in lažje leto, kot je bilo to, ki je za nami. Tako kot pravzaprav čisto vsakemu od vas.


LP Ajda






278 views0 comments

Recent Posts

See All