Drugo knjigo iz serije Temačna skrivnost Irske sem nameravala prebrati že odkar je prišla v moj nabiralnik. Zdaj, ko je branje končno za mano, sem vesela, da sem počakala na čas, ko je moja glava vsaj približno spočita, saj to gotovo ni knjiga, ki bi jo lahko bral hitro in površno.
Knjiga št. 70/100
Mojca Rudolf - Nasmeh, ki molči
Ocena: 3/5
V prvem delu smo spoznali zgodbe treh žensk, ki so bile na tak ali drugačen način povezane z Magdalenskimi domovi, o katerih zagotovo vsak od vas ve vsaj nekaj, če ne drugega, najbrž poznate film Sestre Magdalenke. Drugi roman se osredotoča na zgodbi dveh moških, dogajanje pa je postavljeno v čas "Težav' oziroma "The Troubles" in povezano z IRO. Zgodba se začne odvijati takoj po zaključku prejšnjega romana in se prepleta z junaki, ki smo jih v njem spoznali.
Najprej ena zelo pozitivna lastnost romana - avtorica je popravila napake iz prejšnjega in res poskrbela za boljšo lekturo. Tudi nekatere slogovne pomanjkljivosti, ki za prvi roman, ki je bil za avtorico tudi prvi iz tega žanra, so v tem romanu boljše. Vedno sem vesela, ko vidim, da se avtor iz konstruktivnih pripomb nečesa nauči in, da raste in se razvija v svojem delu. Kar se tega tiče, je Mojca lahko za zgled marsikateremu avtorju, ki trmasto rine z glavo skozi zid.
Sem pa imela sama nekaj težav s samo zgodbo, za katere sem si najbrž kriva sama, saj je med obema romanoma enostavno minilo preveč časa. V obeh romanih nastopa cel kup oseb, vse so nekako povezane med seboj, nekatere imajo tudi druga imena ali nadimke in ker sem se prvega romana spomnila tako slabo, sem imela velike težave z umeščanjem oseb v dogajanje, z razumevanjem kdo je kdo in kam spada. Avtorica pravi, da bo pred naslednjim romanom dodala krajše poglavje s povzetkom prvih dveh in to bo zagotovo pomagalo pri tem. Prav tako je bila družina, ki smo jo podrobneje spoznali v tem romanu, tako široka, da sem si skoraj morala narisati družinsko drevo, da bi razumela, kdo je kdo.
Liki so bili, podobno, kot v prvem delu, najbrž namenoma dokaj medli, da so se kar nekako zabrisali med seboj. Za nek suspenz in za to, da bralec ne ugotovi takoj, kakšna je resnica za samo zgodbo, je to najbrž dobro.
Meni osebno pa je zaradi zgoraj omenjenih razlogov, to delalo nekaj težav. Že tako ali tako sem se slabo spomnila zgodbe iz prvega romana, potem pa sem like še prav neslavno pomešala med seboj. Menim, da je moja težava tudi to, da sem vmes prebrala enostavno preveč knjig podobnega žanra. Če bi bila ta ena od redkih tega žanra, bi najbrž zgodba bolj ostala z menoj, zato povsem razumem, da je nekomu, ki takšnih knjig prebere manj, ali pa se z žanrom šele srečuje, knjiga veliko bolj udarna, si jo bolje zapomni.
Da pa se ne bo vse zgoraj napisano bralo, kot kritika. Knjiga ima cel kup dobrih lastnosti. Kratka poglavja s previsniki na koncu, ki te kar vlečejo k nadaljevanju branja. Kratki stavki, ki branje ženejo naprej. In največji plus - avtoričino poznavanje irske zgodovine. Vidi se, da je vse obravnavane teme avtorica dodobra raziskala in to res cenim. Se pa določene informacije (še enkrat, zagotovo namenoma!) izgubijo, saj mora avtorica malce prikriti dogajalni čas in prostor, da bralcu (prekmalu) ne razkrije identitet določenih oseb. Vsekakor soliden izdelek, ter še en dokaz, da tudi samozaložniki pišejo povsem enakovredne knjige, ki so vredne branja. Res si želim, da se ta predsodek že enkrat za vselej odstrani iz naših glav.
LP Ajda
Comments