Takoj, ko sem videla, da bo iz šel (tako oklicani) "prvi slovenski roman o Caminu," so se mi zasvetile oči in želela sem izvedeti več. S Caminom osebno nimam izkušenj, ga je pa dvakrat prehodil fant in zato o njem že nekaj vem. Predvsem pa me na splošno zanima pohodništvo na dolge proge - no ja, vsaj iz literature. Sama hudih teženj po kakšnem takšnem podvigu nimam, zelo rada pa o tem berem. Tako sem z veseljem vzela v roke recenzijski izvod, ki so mi ga velikodušno poslali iz založbe UMCO. Na moje veliko razočaranje se s knjigo nisva povsem ujeli, kar pa je najbrž prej krivda mojih napačnih pričakovanj, kot pa knjige same.
Knjiga št. 31/70
Janja Vidmar - Niti koraka več
Ocena: 3/5
Najprej razčistimo z največjim slonom v sobi. Roman ni avtobiografski, niti popotniški roman. Je pač roman, ki je prostorsko umeščen na Camino Frances oz. francosko vejo Camina de Santiago. To bi moralo že takoj povedati, da bom iz romana izvedela vse kaj drugega, kot pa o Caminu samem. Zame je to žal prej roman, ki se pač dogaja na Camino, kot pa roman o Caminu, Vem, da eno brez drugega ne gre, a zame je ključnega pomena perspektiva. Če npr. primerjamo s potopisnimi romani, kot so Apalaška pot in Triglavske poti, je bil fokus tam še vedno večinoma na poti sami, neizogibno pa sta se avtorja dotaknila tudi občutkov, ki sta jih na poti doživljala. Tu izvemo veliko več o sami protagonistki in njeni zgodbi, kot pa o Caminu. Vem, da ogromno ljudem to res prija, ampak meni ni in sem povsem sama kriva, da sem od romana pričakovala napačno stvar.
Glavna junakinja romana je Alenka, samska gospa tik pred petdesetim rojstnim dnem, ki ima za seboj izredno težko življenjsko zgodbo. V mladosti je bila navdušena športnica, polna življenja, ki pa je v nesreči izgubila takratnega partnerja in od tistega dne poleg neizmerne bolečine s seboj nosi tudi krivdo in lastno obsodbo na osamo in trpljenje do konca življenja. Njena sestra in poslovna partnerica ima od nekdaj željo prehoditi francosko vejo Camina, a žal vmes poseže diagnoza, ki sestri to prepreči. Alenko prosi, da Camino prehodi namesto nje in nerada se slednja odpravi na pot. Ker je popolnoma nepripravljena, predvsem fizično in kar se tiče opreme, je v večini pot zanjo ena sama muka in trpljenje. Na poti si nabere tudi popotniško družbo. Med njimi je precej stereotipnih likov; starejši modrec, čeden Šved, nadležna ženska, filozof z vozičkom knjig... Več o sami vsebini ne bom povedala, da ne pokvarim branja komu od vas.
Stil pisanja moram pohvalit, saj se je knjiga brala tekoče in dokaj hitro. Opazila sem, da se je avtorica sicer zelo trudila, da bi knjiga izpadla "resnejše" od njenih ostalih in vrivala v stavke tujke, sinonime, pridevnike, ki na trenutke niso bili potrebni, a kljub vsemu je stil pisanja povsem všečen. Kjer sva s knjigo izgubili stik je ravno njena vsebina oziroma sama zgodba. Vsi, ki me spremljate dlje časa veste, da imam res težavo s knjigami kjer so protagonisti žrtve, premagajo neke težke izkušnje oziroma okrog le teh napletajo neko veliko zgodbo ipd. Vem, da ima takšna literatura ogromen krog bralcev in razumem zakaj, saj lahko deluje zelo motivacijsko, jaz pa ob njej postanem prej slabe volje, če glavni junak prevelik poudarek daje tisti travmi, ki ga je zaznamovala.
Z vidika samega Camina pa je to knjiga, ki pravzaprav ni namenjena pohodnikom, ki jih zanima sam Camino. Alenka (in še kdo od njene družbe) namreč spada v tisto skupino pohodnikov, ki v zadnjih letih polnijo Camino Frances. Instant pohodniki, ki gredo na pot reševat kakšno travmo, morda za potrebe pozornosti in odobravanja na socialnih omrežjih, predvsem pa brez kakršnegakoli namena prehodit cel Camino. Poznam nekaj gospa srednjih let, večinoma ločenih, ki so se skupaj odpravile na takšno pot, a le za nekaj dni, par 100km. Kar je še vedno impresivno in več kot prehodim jaz s kavča, ampak temu se žal ne more reči prehojen Camino. Nekatere stvari s poti so bile sicer dobro opisane, predvsem prekomerna popularizacija Camina Frances, ki je privedla do tega, da je postal preveč turističen, s preveč ugodnostmi in "motnjami," ki pohodnika odvrnejo od prvotnega namena Camina. Predvsem se mi zdi to roman namenjen pohodnicam Alenkinega kova - ženskam, ki potrebujejo eno takšno izkušnjo, da razrešijo travme iz preteklosti, ne potrebujejo pa nujno celostne in avtentične izkušnje Camina samega. Jaz sem npr. pričakovala drugo, vem pa, da ogromen krog bralcev zelo rad prebira prvo, zato vseeno priporočam, da če vam je ta tematika blizu, knjigo vendarle vzamete v roke.
V enem komentarju sem zapisala, da bi ta roman priporočala kot malce bolj kvalitetno poletno branje in za tem vsekakor stojim. Knjiga se bere dobro in hitro. Hej, še vedno je tri ocena dobro. Ne bo mi pa najbrž ostala v nekem globljem spominu. Hvala založbi Umco za recenzijski izvod. Svoj izvod si lahko naročite na: https://www.bukla.si/umco/niti-koraka-vec.html.
LP Ajda