• Ajda

Recenzija: Normalni ljudje

Pa se je končno v mojih rokah znašla knjiga Normalni ljudje. Knjiga, ki so jo prebrali vsi in njihova mama, samo jaz še ne. Knjiga, ki je prej dobila upodobitev v obliki TV serije, preden sem jo jaz uspela prebrati. Kaj me je spodbudilo, da sem se branja lotila zdaj? V prvi vrsti Zimski knjižni bingo, saj lepo spada v enega od kvadratkov, kot drugo pa utripajoč rumen impulz z moje knjižne police, ki je vrtal vame že eno leto in klical: PREBERI ME! No, knjigo sem vendarle potolažila in jo prebrala. Je bilo vredno? To pa je druga zgodba.


Knjiga št. 3/70

Sally Rooney - Normalni ljudje

Ocena: 3/5

Knjiga govori o Marianne in Connelu. Njune poti se združijo, ker je njegova mama zaposlena kot čistilka pri Mariannini družini. Ko prihaja po pouku k njej domov, se Connor z Marianne dobro razume, a to je najdlje do koder lahko seže njun odnos. Ne glede na družbeni status, je namreč v šoli Connel eden najbolj priljubljenih fantov, Marianne pa praktično neopazna, oziroma še huje; za Connela bi bilo druženje z njo sramotno. Kljub vsemu se sčasoma le zapleteta in začneta redno spati skupaj, seveda pa je vse skrivnost. Ker to ne traja v nedogled, se njune poti vendarle ločijo, a ne za dolgo. Njune poti se ves čas prepletajo tudi v kasnejših letih in zdi se, kot da ju veže nevidna nit, katere nihče od njiju ne zna prav dobro opisati. Kot po navadi, ne bom šla preveč v detajle, da ne izdam ključnih podatkov tistim, ki knjige morda še niste prebrali.


Moje mnenje o knjigi bo morda spet malce nepopularno, saj me vsekakor ni navdušila do te mere, kot bi me po splošnem mnenju sodeč morala. Knjiga, ki je prejela mnogo nagrad, bila nominirana za Bookerjevo nagrado in bila označena za bodočo klasiko, bi mi morala dati več. Sam način pisanja mi je bil sicer všeč, me je pa izjemno motil zapis premega govora, saj pri zapisu niso bila uporabljena nobena ločila. Tako nisi vedel kje je dejansko navedek, kdo govori, od kod naprej je glas pripovedovalca... Ni bilo seveda nemogoče razbrati kdo je kdo, a meni je to ugotavljanje popolnoma po nepotrebnem pobralo čisto preveč energije. Med pripovedjo se izmenjuje pripovedovalec; nekatere dele zgodbe izvemo iz vidika Marianne, druge z vidika Connela, skačemo pa tudi v času. Cel kup je pojavov, ko že izvemo izid nekega dogodka in sredi pripovedi skočimo nazaj v dogajanje, ki je do razpleta privedlo. To se mi ni zdelo težavno, saj ni vplivalo na fluentnost branja in razumevanje časovnice.


Vsebinsko bi težko rekla, kaj mi je bilo všeč in kaj ne, saj je bilo vsebine res precej malo. Zgodba je že stokrat slišana; Romeo in Julija, eden iz revne družine, drug iz bogate, eden priljubljen, drugi odpadnik... Premisa, ki mi je bila v osnovi res všeč je ta, da si vsak med nami, ne glede na to, kako nam je "vseeno" za to kaj si ljudje mislijo o nas, želi biti normalen. Karkoli biti normalen pač pomeni. Pripadati, spadati nekam, se z nečim poistovetiti. In oba naša junaka, Connel in Marianne sta vsak na svoj način izstopala in s težavo dosegla neko pristno vez s sočlovekom. Prav to ju je v osnovi tudi združilo, saj sta se šele eden z drugim počutila normalno, pa čeprav le v tistem mehurčku, ki se je razblinil takoj, ko so v igro prišli drugi ljudje. Do tukaj mi je bila zgodba všeč, ostalo pa se mi je na več načinov zdelo precej težavno.


Morda zgodba res odraža družbo v kateri zdaj živimo; površinski odnosi, površinsko samo presojanje ljudi in njihovih sposobnosti, a kljub temu sem imela s samo vsebino kar nekaj težav. Prva je, da me resnično moti normalizacija nezvestobe v literaturi. V ogromno knjigah sem že brala o tem, kako je nekdo spal z nekom, ker ima s to osebo neka nerazčiščena čustva, medtem pa je v zvezi z neko tretjo osebo. Literatura, ki o teh dogodkih pripoveduje z vidika protagonista nam vedno zamolči drugo plat zgodbe, torej tisto osebo, ki je prevarana. Skuša nas prepričati, da je ta dogodek, to dejanje povsem sprejemljivo, saj pač... čustva a ne?? Kaj pa čustva osebe s katero je ta človek dejansko v zvezi? Razumem, da so vsa razmerja v življenju, še posebej pa partnerska, večplastna in tudi nezvestoba je večplasten pojav, ki ne more biti nikoli črno bel. Ampak, če nezvestobe ne smemo zgolj obsojati, je tudi zgolj sprejeti ne bi smeli. Ni mi všeč, da se v svetu, ki že tako trpi pomanjkanje vrednot, še bolj normalizira to, da v vprašanju morale, vedno gledamo na dejanja s strani osebe, ki nam jih opisuje. Ego, ego, ego. Jaz, dolgo nihče drug, še malo jaz in potem dalje...


Druga problematika, ki bi jo rada izpostavila je nekonsistentnost glavnih oseb. V marsikaterem dejanju sta bila glavna junaka povsem kontradiktorna svojemu siceršnjemu prepričanju, karakterju, liku, ki je bil zgrajen. Najbolj absurdno se mi je zdela upodobljena določena spolna praksa pri Marianne, ki je bila sicer zamišljena dobro, razumem kaj je sicer želela avtorica s tem povedati, a sama izvedba je bila res preslaba, da bi bralec lahko izvedel več o tem, zakaj se Marianne vede tako kot se. Zakaj ima takšne vzgibe? Kaj ji pomeni podreditev, zaradi česa hlepi po njej? Enako je v primeru Connela problematična povezava med željo po nadvladi in stalnem hlepenju po pripadanju, po tem, da se nekomu prepusti. Nekako sta se ta dva vzgiba izmenjevala tako nekonsistentno, da sem se večkrat vprašala: "Pa kaj bi zdaj rad?"


Knjiga sicer ni bila slaba, je bila pa precej povprečna, če sem zelo prijazna z njo. Če okrog nje ne bi bilo toliko pompa, bi jo prebrala, rekla: "meh, ok je bilo" in jo odložila na polico. Tako pa se sprašujem o veliko stvareh. Najprej o tem, kako deluje čredni nagon tudi na področju literature. Zelo se mi zdi sporno, da če je nekaj všeč večini, mora biti vsem. Tudi meni je všeč mnogo knjig, ki so splošno priljubljene, če mi pa ena od njih ni, pa nimam nobenega zadržka povedati in podati utemeljeno kritiko. Enako narobe kot avtomatsko hvaljenje nečesa kar bi naj bilo dobro, se mi zdi tudi kritika brez utemeljitve. Bralci mojih recenzij veste, da vedno povem, da je to le moje mnenje in, da se mnenje nekoga drugega lahko zlahka razlikuje od mojega, kot drugo pa vedno povem zakaj točno mi neka knjiga ni bila všeč. Morda je nekomu ravno to kar je mene odvrnilo, nekaj kar pa bo njega pritegnilo. In diskusije v tem stilu so zame vedno dobrodošle, tudi če se o knjigi ne strinjamo. Ta knjiga npr. se mi zdi čisto precenjena, enako kot je zame precenjen Tadej Golob, ne glede na to, da spoštujem oba avtorja; Rooneyevo ker ji je uspel tak preboj pri tako mladih letih, Goloba pa ker je kot Slovenec uspel "zmagati" na slovenskem trgu. A njuna dela pač niso pisana meni na kožo.


Druga stvar, ki jo opažam pa je tudi to, da oba omenjena avtorja velikokrat hvalijo ljudje, ki niso preveč zagrizeni bralci, kar o njih samih ne pove nič slabega. Normalni ljudje je knjiga, ki se vsemu navkljub izredno hitro bere in verjamem, da če bi na leto prebrala le pet knjig, bi mi bila precej bolj všeč. Ko pa kot bralec razviješ bolj izostren okus, predvsem pa, ko imaš za primerjavo več materiala enakega žanra, opaziš tiste majhne razlike, ki ločijo dobre knjige od povprečnih. Še vedno ne obsojam tega, da so določene knjige več kot očitno bolj všeč ljudem, ki berejo manj, saj je vsako branje po mojem mnenju boljše, kot pa nobeno branje sploh. Ni pa zato seveda nič narobe, če na podlagi več izkušenj oceniš, da je morda določeno delo rahlo precenjeno. In Normalni ljudje so vsekakor knjiga, ki je precenjena, pa niti približno ne le rahlo.


Sally Rooney je kljub vsemu precej dobra pisateljica, problem je le v tem, da nima vsak, ki ima v glavi dobro zgodbo tudi talenta, da jo dobro pove in na drugi strani nimajo vsi, ki imajo talent za pripovedovanje, tudi dobrih zgodb, ki bi nam jih povedali. Žal je mene zgodba v tem romanu razočarala, čeprav je sama premisa res zanimiva in tudi pomen mi je precej blizu. Vsi si želimo najti nekoga, ki bi nas sprejel v vsej naši "nenormalnosti," ob katerem bi bili sproščeni, ob katerem bi bili to kar v resnici smo. Na določenih mestih se me je zgodba dotaknila, saj vem kako je, ko najdeš svoj pristan. Povsem slaba knjiga vsekakor ni. Če bi rekla, da je slaba bi spet pretiravala v drugo smer, bodimo pa vseeno realni. Menim, da je na tržišču mnogo boljših knjig s podobno tematiko. Med drugim tudi roman Krive so zvezde, pa Vse o naju, ki tudi raziskuje vprašanje "kaj pa če?" in še marsikakšen.


LP Ajda

178 views0 comments

Recent Posts

See All