O hoji v ledu je najnovejša uspešnica, ki je izšla pri založbi UMco. UMco mi je blizu zaradi super izbora literature z različnih področij; predvsem pohodniške, tekaške, literature, ki se ukvarja z naravo... Ne rabim najbrž spet poudarjat, da nisem ne tekačica, niti preveč zagrizena pohodnica, a tovrstna literatura ponudi tisti pristen stik z naravo, ki pa mi je zlo blizu. Knjižico o kateri pišem danes mi je založba poslala v okviru svoje predstavitve na mojem blogu za nagradno igro. Poslali so mi več izvodov, zato sem se odločila enega tudi sama prebrat. Vsekakor je bilo branje prav posebna izkušnja.
Knjiga št. 11/70
Werner Herzog - O hoji v ledu
Ocena: 4/5

O hoji v ledu ima na naslovnici sicer napis, da je klasično popotno besedilo, a s tem se ne bi mogla povsem strinjati. Werner Herzog, znan nemški filmski ustvarjalec, je novembra 1974 izvedel, da je njegova prijateljica Lotte Eisner na smrt bolna. V glavo si je vbil fiksno idejo, da če bo od svojega doma v Münchnu do njenega v Parizu prepešačil, bo prijateljica preživela. Na pot se je odpravil praktično čez noč, nepripravljen in si je med potjo v beležko zapisoval stvari, ki jih je videl, občutil na poti. Ti zapisi so na mestih povsem nepovezani, zmedeni; npr. zvok, ki ga je slišal, nekaj kar je videl ob poti, na drugih mestih pa zarežejo res globoko in prikažejo vso množico misli, ki se je podila po njegovi glavi med potjo.
Knjiga je sicer res kratka, okrog 130 strani, a sem jo brala kar nekaj časa, saj je ravno zaradi svoje strukture precej kompleksna in malce težja. Verjame, da se marsikomu ne bo zdela privlačna ali, da ga bo na prvi pogled odvrnila, a dajte ji priložnost, saj v sebi skriva mnogo več od na videz nepovezanih opažanj s poti.
Rekla sem, da se ne strinjam, da je to klasično popotno besedilo. Zakaj? Zame osebno je popotno besedilo bolj usmerjeno v samo pot, v kraje, ki jih prečka... Medtem, ko je dotična knjiga res drugačna od te ustaljene klasike. Več vemo o pokrajini znotraj protagonista samega, kot pa o zemeljski pokrajini, ki jo prečka. Poleg tega je razlika tudi v tem, da je bil naš junak na pot povsem nepripravljen in ga je gnala res iskrena želja in vera v to, da bo s pešpotjo pomagal prijateljici preživeti. To potegne za sabo tudi bolečine, neprimerno obutev in obleko, pomanjkanje prenočišč, izgubljanje na slabo načrtovani poti. Kot rečeno, v marsikaterem pogledu je knjiga zelo posebna.
Končam naj morda s čudovitim citatom iz knjige (prevedla Miriam Drev). Aha in, če vas zanima, če je bil njegov cilj, da bi prijateljica preživela izpolnjen? Preberite knjigo.
LP
Ajda

Comments