Knjiga, ki bi jo na polovici najraje odložila in sem vesela, da je nisem.
Knjiga št. 8/100
Paula Hawkins - Ogenj, ki že dolgo tli
Ocena: 4/5
Na kanalski barki sredi Londona najdejo truplo mladega Daniela in v preiskavi njegovega brutalnega umora se znajdejo tri ženske; soseda Miriam, Danielova teta Carla in Laura, ki je z njim tik pred umorom preživela noč. Vsaka od žensk poleg nekakšne povezave z žrtvijo skriva tudi svojo tragično zgodbo.
Spustimo se v blodnjak izgub, nesreč, travm, zločinov, ki so zaznamovali naše tri junakinje in, ki so v njih pustili nepopravljive posledice. Kako daleč lahko človeka pripelje žalovanje, iskanje pravice, želja po maščevanju?
Kot rečeno, je bila meni osebno knjiga do približno polovice skoraj neberljiva. Preskakovanje med zgodbami treh žensk in še več dodatnih likov, poleg tega mešanje z odlomki iz romana enega od likov, smisli in nesmisli policijske preiskave... Na eni točki nisem več vedela kdo je kdo in kaj se dogaja. A nekako po 150. strani se je sestavljanka začela sestavljati. Vse se je začelo postavljati na svoja mesta in tudi zgodba je začela dobivati smisel.
Dejstvo je, da je to ena od zgodb, ko sam zločin in krivec zanj nista poglavitnega pomena. Bralec dobi v razmislek predvsem vprašanje motiva, vzroka in posledice, krivde, pravice. Avtorica nam med romanom ponudi za skoraj vsakega od likov motiv za umor in tudi namig, da bi ta oseba lahko bila krivec. Gotovo bralec za skoraj vsakogar na neki točki pomisli: aha, ti si bil. A na koncu pravi krivec niti ni pomemben.
Pomembnejše je vprašanje razreševanja travme in njenih posledic. Je po tako hudih preizkušnjah človek lahko kdaj vredu? Je pravici lahko zadoščeno?
Dober roman, pri katerem se splača vztrajati!
LP Ajda
