• Ajda

Recenzija: Olje na balkonu

Avgust Demšar oziroma njegove kriminalke, mi je bil predlagan že kar nekaj časa nazaj. Božena, če tole bereš, hvala za predlog! Knjige sem takoj naročila, še staro izdajo pri založbi Sanje, a so nekako ostale na polici neprebrane. Iz enega preprostega razloga: manjkal mi je prvi del. No pa je prišla jesen 2020; ponatis pri Založbi Pivec (z mnogo lepšimi naslovnicami) in mini serija na RTV Slovenija. Z vsem tem pa tudi evforija okrog Avgusta Demšarja in mene je minilo. Saj veste, jaz sem ena tistih čudakinj, ki z veliko težavo berejo tisto, o čemer govorijo vsi. Pa je prišel tudi februar in z njim gromozanski bralni mrk, ko mi dišijo samo krajše knjige. Olje na balkonu sem pred dnevi končno kupila in ob vsem bralnem mrku je očitno vendarle prišel čas tudi za višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka.


Knjiga št. 11 od 70

Avgust Demšar - Olje na balkonu

Ocena: 4/5

Glede na to, da sem velika ljubiteljica kriminalk, je bil zame prvi primer inšpektorja Vrenka malce bolj mlačen, kot pa sem pričakovala, a kljub temu čisto soliden, predvsem pa kratek krimič. Kar dajem Demšarju v velik plus je to, da si je zgodbo upal zaključiti na dobrih 170 straneh in ni polnil strani s praznim in nepomembnim opisovanjem, kot njegov precenjeni pernati kolega. Dejstvo je, da se na slovenskem območju kriminalisti na srečo večkrat srečajo s primeri takšnega kova, kot je opisano v knjigi, kot pa z grozno velikimi, zapletenimi, ultra nenavadnimi in krvavimi primeri in serijskimi morilci. Seveda so slednji za branje bolj zanimivi, saj je preiskovanje enostavnejših primerov rahlo bolj dolgočasno.


Všeč mi je, da je primer v knjigi rahlo nenavaden, prav tako se razrešitev le tega dotakne marsikaterega moralnega vprašanja - ima krivdo vedno tisti, ki vihti orožje? Pogrešala sem malce bolj dodelane like, a verjamem, da se le ti v nadaljevanjih še dodobra razvijejo. Sploh glede našega protagonista, inšpektorja Vrenka, sem se na koncu romana počutila, kot da o njem ne vem nič. A še enkrat; glede na to, da je to prvi roman v seriji, se nadejam, da bom marsikaj še izvedela. Poleg tega imam (še enkrat) raje malce krajši roman, ki doda le delček k celotni sliki, ki se bo vzpostavila skozi serijo, kot pa, da bi avtor polnil dodatne strani z opisovanjem nepomembnih dogodkov iz zasebnega življenja kriminalistov. Na splošno zelo cenim, da se avtor komaj dotakne stvari, ki se ne tičejo preiskave, oziroma v zasebnost preiskovalcev poseže samo toliko, kolikor je za razumevanje njihovega ravnanja potrebno. Kljub vsemu, takšen način po prvem romanu še ne prinese nekih kompleksnih likov, a za to je še čas.


Nekaj vzporednic sem lahko našla tudi z Godlerjevim Casino Banale, saj so se mi nekateri elementi zdeli prav hudomušni, skorajda satirični; npr. stalno ponavljanje naziva višjega kriminalističnega inšpektorja Vrenka. Avtor ima nek svojevrsten, živahen način pisanja, ki je nekaj posebnega. Všeč so mi npr. naslovi poglavij, čeprav česa takšnega do zdaj še nisem bila vajena. Kar mi je zelo zelo všeč je tudi to, da KONČNO ni dogajanje postavljeno v Ljubljano, ampak v Maribor. Ne glede na to, da sem bila morda tam enkrat v življenju, če sploh, mi je všeč, da se dogajanje prenese še kam drugam, kot pa na tiste običajne lokacije iz romanov. V knjigo so vključeni tudi razni vložki npr. skica stanovanj, časopisni izrezek ipd., ki branje dodatno poživijo.


Skratka, povsem soliden roman za prekinitev mojega bralnega mrka. Se že veselim naslednjih romanov.


LP Ajda

79 views0 comments

Recent Posts

See All