Iiiiiiin imamo zmagovalca! Današnja recenzija govori o knjigi, ki sem jo brala kar... *drumroll* SEDEMINDVAJSET DNI! Hvala, hvala, ni potreben takšen aplavz. :) Zdaj pa šalo na stran... Ja res, tale knjiga je letošnja rekorderka, saj sem jo brala praktično cel september. Kaj je krivo? Najbrž kar september sam. Ko se v službi vse spet začne (ne glede na to, kako rada delam in, kako komaj čakam vsako leto september), so možgani kljub vsemu malo bolj utrujeni in se jim ne da še brat. Sploh pa, če tudi knjiga ne steče kot bi morala. Je tudi knjiga torej malo kriva? Zagotovo.
Knjiga št. 46 od 50
Marc Levy - Ona in on
Ocena: 3 od 5
Mia je slavna britanska igralka in pravkar v kinematografe prihaja nov film, ki ga je posnela s svojim nič manj slavnim možem. Vsi pričakujejo srečen par z rdečih preprog, ona pa v zakonu trpi, saj ve, da jo mož vara. Pod pritiskom svojega agenta in ob vse večji brezbrižnosti in ignoranci njenega moža, zbeži v Pariz k svoji prijateljici, kjer se odloči spremeniti pričesko in živeti vsaj nekaj dni normalnega življenja, kot natakarica v prijateljičini restavraciji. Vsemu navkljub pa upa, da bo ravno razdalja tista, ki bo moža prepričala, da se je vseeno še vredno potruditi za njun zakon.
Paul je ameriški pisatelj. Svoj prvi roman je napisal za svojo dušo, prijateljica, ki ga je prebrala, pa ga je poslala urednikom, ki so ga tudi izdali. Z romanom je zaslovel, a ker je v njem razkril veliko svojih osebnih zgodb in negotovosti, pred pritiskom javnosti zbeži v Pariz. Tam ustvarja romane, ki pa niso več takšne uspešnice, kot je bil prvi. Vsaj ne v Evropi in Ameriki. Presenetljivo so velike uspešnice v Južni Koreji, tudi po zaslugi Paulove odlične prevajalke Kjong. S Kjong je tudi v nekakšnem razmerju, če se temu lahko tako reče. Vsakič, ko pride Kjong v Pariz, preživita skupaj čudovit teden, nato pa spet odide. Kljub temu, da se to zgodi enkrat na leto, Paul vseeno goji čustva do svoje prevajalke in želi razmerje spraviti na višjo raven.
Vse dokler ne vzameta stvari v svoje roke Paulova prijatelja iz Amerike, ki mu ustvarita profil na strani za spletne zmenke. Napišeta pismo v Paulovem imenu in ga pošljeta profilu Miine prijateljice Daisy, na drugi strani pa pismo odpre prav Mia. Prijatelja se v Paulovem imenu dogovorita za zmenek z Mio, njega pa spravita tja pod pretvezo, da ga čaka poslovni sestanek. Kljub začetni zmedi se Mia in Paul vendarle zapleteta v pogovor in se začneta dobivat - kot prijatelja. Mia še vedno verjame, da lahko reši svoj zakon, Paul pa je zaljubljen v svojo prevajalko. Ker oba v Parizu potrebujeta prijatelja, se odločita to prijateljstvo obdržat. Pa jima uspe ostati samo prijatelja?
Kot po navadi, naprej ne bom pisala, saj en želim pokvarit branja tistim, ki bi knjigo želeli prebrat. Zgodba se po mojem mnenju vsaj nekje do polovice res precej vleče. Razumem, da moramo dobiti nekaj ozadja obeh likov, a se mi zdi, da bi se dalo to narediti drugače. Sploh glede na to, kako hitro je avtor na koncu zgodbo zaključil. Knjiga ni slaba, da ne bo pomote. Za ljubitelje žanra romanc jo celo priporočam. Moram priznat, da glede na to, da je avtor moški, zadeva tudi z vidika romance odlično funkcionira. Tudi ljubezenski prizori so napisani zelo nežno in... toplo. Ne znam dobro razložit, a do zdaj se mi zdi, da sem vedno brala neke zelo eksplozivne prizore ljubezni; vedno je že prvi poljub strašno strasten, da ne govorimo o prvem seksu - do te mere, da zaviješ z očmi ob vsem tem pretiravanju. Tu pa so ti prizori res nežno in prijetno napisani.
Všeč so mi tudi zgodbe, ki tečejo vzporedno z zgodbo naših dveh glavnih junakov. Od stanja v Severni Koreji, do vprašanja avtorskih pravic in moralnih vrednot v svetu medijev in književnosti, pa do slave in njene cene. Zgodba sama po sebi res ni slaba in odpira mnogo vprašanj, le zdi se mi, da je avtor v prvem delu malce preveč raztegnil samo spoznavanje, opisovanje likov in ni ponudil dovolj "akcije," da bi bralca res močno pritegnil k branju.
Knjigo priporočam vsem, ki imate radi romance, pa tudi ljubiteljem knjig in pisanja, saj je dobro opisan pisateljev proces pisanja knjig in soočanje s tem, da ves svet izve za njegove najgloblje misli in skrivnosti.
V knjigi je tudi citat, ki se mi je res vtisnil v spomin:
"Nisi sicer Hemingway, a tudi tvoja zgodba lahko vsaj malo osreči ljudi, ki jo bodo brali. V današnjih časih je to že veliko."
To je natanko tisto o čemer govorim v veliko recenzijah. Ne glede na to, da velikokrat posežem po knjigi s kakšno težjo tematiko, nimam nobenega sramu pri branju literature, ki ni znana kot "kvalitetna," saj se mi zdi pomembno to, kaj branje pri tebi doseže in kakšen je njegov namen. Če bereš neko težko, filozofsko knjigo, je njen namen pač, da začneš razmišljat o nekem problemu in, da ti razširi obzorja. Če bereš neko romanco pa je namen, da se počutiš prijetno, da se zabavaš in, da za trenutek pozabiš na tegobe, ki te sicer pestijo. Zato ni nič narobe, če tudi Marc Levy ni Hemingway. Za bralce sta pomembna in nujno potrebna oba! Sploh v časih, ko moramo bežati v virtualne svetove, glede na situacijo v našem realnem svetu, se kvaliteta literature ne sme več meriti samo po umetniški vrednosti besedila in po tem, ali bo zadeva čez 20 let postala klasika. Meri naj se tudi veselje in toplina, ki jo knjiga povzroči pri bralcu. Včasih je to še bolj pomembno.
LP Ajda