Pandemija je roman ruske avtorice, ki je bil napisan že leta 2011, a je zaradi trenutne situacije ponovno aktualen. Četudi se je knjiga zaradi koronavirusa v tem obdobju morda odlično prodala, pa je ravno zaradi tega ne "kupim" tako dobro, kot bi jo dve leti nazaj.
Knjiga št. 30 od 50
Jana Vagner - Pandemija
Ocena: 3 od 5
Zgodba se dogaja v Rusiji. Anja z možem Serjožo in sinom Mišo živi v manjšem kraju malo izven Moskve. Ko se pojavi nov virus, ki je izredno smrtonosen in ima zelo krajšo inkubacijsko dobo, se ukrepi in omejitve stopnjujejo iz dneva v dan. Oblasti si sicer nekaj časa ne priznajo, kako resna je situacija in s tem naredijo veliko napako, saj Moskva praktično "umre." Prekinejo se telefonske povezave, ni več hrane, elektrike. Ljudje umirajo sami po domovih, trupla ostajajo kar tam kjer so. Anja tako tudi izve, da je sama v svojem stanovanju v Moskvi umrla tudi njena mama. Z možem se počasi pripravljata na odhod nekam še bolj ven iz Moskve, saj se pričakuje, da bodo množice ljudi (skupaj z virusom seveda) začele bežati iz Moskve na podeželje. Kljub vsemu računata, da imata še nekaj časa, dokler se sredi noči na njunih vratih ne pojavi Serjožev oče, ki pove, da je situacija veliko bolj resna in časa ni več. Ko država zapade v anarhijo in začne vojska pleniti po hišah, tudi po hiši sosedov Marine in Lenja, se odločijo zbežati v počitniško hišico tik ob Finski meji, daleč od civilizacije in virusa. Seveda pot ne poteka po načrtih, saj se srečajo s številnimi ljudmi, ki bi tako kot oni radi zbežali.
Knjigo težko ocenim kot dobro ali slabo. Dejstvo je, da se bere zelo hitro. Prva polovica morda malce počasneje, v drugi polovici pa zgodba bolje steče. Največji problem zgodbe same se mi zdijo res slabo definirani glavni liki. Avtorica ima nekaj težav z razvijanjem likov in zgodbe, saj večkrat načne neko stvar, prikaže nek prizor, ki ima velik potencial, a ga ne razvije in ne le, da obvisi v zraku, ampak je ta konkreten prizor oziroma zgodba v zgodbi povsem nepotrebna in nekoristna za celotno zgodbo. Pogrešam boljše ozadje glavnih likov. Govorili naj bi o tem, kako v skrajnih razmerah ostati človek. Za ta globlja vprašanja menim, da bi res morali vedeti kaj več o ozadju določenih likov, o njihovem čustvovanju, delovanju v času, ko je bilo življenje še normalno. Glavni lik se mi ne zdi konsistenten niti, če upoštevamo razmere v katerih se znajde. Reakcije so si med seboj povsem kontradiktorne, tudi v odnosu do dogajanja. Prav tako se mi zdi, da izvemo premalo ozadja samega virusa. Po delčkih sicer izvemo nekaj o njem, a vse nekaj na pol.
Knjiga je bila ljudem sicer precej všeč, tudi jaz ne morem reči, da sem jo brala s težavo, sem se pa ves čas spraševala, ali je krivo to, da jo berem v času, ko smo sami v nekako podobni situaciji in smo morda prenasičeni z informacijami. Če se ne bi sami znašli v podobnem času, s podobnimi težavami (čeprav občutno manjšimi, kot jih imajo junaki knjige) bi najbrž vse skupaj veliko bolje in lažje kupili. Kljub vsemu roman ni slab, sploh za avtoričin literarni prvenec, se mi pa zdi na trenutke nedodelan oziroma, da je marsikaj preslabo razloženo in bi bilo bolje takšne stvari izpustiti, kot pa z njimi zmesti bralca.
LP Ajda