Pred tedni so mi iz založbe Forma7 poslali tole knjižico in ker se mi Maya Angelou od nekdaj zdi izjemno karizmatična osebnost, sem takoj začela z branjem. Naivno sem mislila, da bom to zbirko kratkih zapisov hitro prebrala, a je narava pisanja takšna, da od bralca zahteva precej več razmisleka, predvsem pa samorefleksije, kot bi na prvi pogled predvidevali.
Knjiga št. 20/100
Maya Angelou - Pisma hčerki
Ocena: 4/5
V knjigi niso zbrana pisma, pač pa kratki eseji, v katerih avtorica opisuje ključne trenutke svojega življenja, ki so jo definirali: kot žensko, temnopolto, aktivistko, mater, hčer, partnerico, prijateljico... Odlično prikaže, kako ženske (in na splošno vsi ljudje) v življenju igramo veliko vlog, ki se včasih nehote prepletajo med seboj. Čeprav je bila uspešna pevka, plesalka, kasneje pesnica... Je še vedno mnogokrat v ospredje prišla majhna punčka in mlada ženska, ki jo rasna segregacija potiska na rob družbe, čeprav si zasluži biti v samem središču le te. Priznam, da brez izkušnje sistemskega, več generacij trajajočega rasizma ne morem razumeti marsikaterega občutka, s katerim se je Maya v življenju srečevala. A zdi se mi, da naloga bralca ni razumeti in se vživeti. Ker se ne da! Naloga bralca je sprejeti te občutke, kot legitimne in razmisliti, kaj lahko mi, kot nova generacija, storimo, da se "Maye" v prihodnosti ne bodo več počutile tako.
In to se mi zdi najpomembnejše sporočilo knjige. Čeprav v tem primeru govori o temnopoltih in zapuščini stoletnega boja za svobodo in enakopravnost, ki jo nosijo generacije še danes, lahko razširimo idejo na vsako vrsto diskriminacije, ki je na svetu ni malo; prikrite ali povsem odkrite in jasne. Že tisočkrat sem povedala na tem profilu in še tisočkrat bom, da se zame ljudje delijo le na dobre in slabe in to bi morala biti edina delitev, ki obstaja. Žal pa vemo, da ljudje nismo narejeni tako. Na enak način, kot iščemo svoje "pleme," vedno najdemo tudi tiste, ki temu ne pripadajo. Še vedno verjamem v to, da vsi pač nismo za skupaj in nikoli ne bomo z vsemi uspešno sodelovali, lahko se pa spoštujemo. Morda je spoštovanje vse, kar v tem trenutku svet v resnici potrebuje.
LP Ajda