• Ajda

Recenzija: Posmrtno življenje Billya Fingersa

Končno smo prišli do prve recenzije v novem letu. Čeprav sem svojo prvo knjigo v letu 2021 končala šele 8. januarja, to ne pomeni, da nisem do takrat nič brala. Prebijam se skozi Golobov Virus, vmes berem še Vrnitev mladega princa, spet pa berem vse več otroških knjig. Zakaj? Ker delam z otroki s posebnimi potrebami, smo se vrnili v šole. Ne glede na to, da mi je delo v šoli svetlobna leta bližje kot pa delo na daljavo, sem malce drugače utrujena kot pretekle mesece. Pogovarjali smo se, da imamo praktično spet september, saj smo bili doma dlje kot med poletnimi počitnicami. To pomeni, da se moramo tako učitelji, kot tudi učenci ponovno navaditi na ritem, na delo, na pravila in začetki so vedno malce bolj naporni. Kljub vsemu pa je to res sladka utrujenost in knjige bodo že še prišle na vrsto. Trenutno sem veliko raje učiteljica dejansko v šoli, med učenci, četudi bralka v meni prestavlja v nižjo prestavo.


V začetku leta sem posnela video: Seznam branja za leto 2021. V njem sem govorila o 35 knjigah, ki bi jih rada prebrala v letu 2021. To seveda niso vse, saj je moj bralni seznam neskončen, sem pa izpostavila nekatere klasike in pa knjige, ki so na moji polici že dlje časa in sem dejansko že večkrat želela začeti z branjem, a je to ali ono to preprečilo. Ena od njih je tudi knjiga o kateri pišem danes. Žal ni izpolnila mojih pričakovanj, oziroma naj se izrazim drugače: moja pričakovanja o knjigi so bila napačna. Predstavljala sem si nekaj drugega, kot sem potem dejansko dobila, zato me je žal razočarala, a to ne pomeni, da ne bo všeč komu drugemu.


Knjiga št. 1/70

Annie Kagan - Posmrtno življenje Billya Fingersa

Ocena: 2,5/5

Takoj na naslovnici je zapis: Kako mi je poredni brat dokazal, da obstaja življenje po smrti. Ker je zraven narisan deček na gugalnici, v opisu knjige pa ne nakazuje na nič kaj drugačnega, sem predvidevala, da je bil avtoričin brat Billy ob svoji smrti otrok in pogled na smrt in posmrtno življenje s strani otroka, mi je bil izredno zanimiv. Tudi s tega vidika, da bi bil takšen pogled najbrž enostavnejši, kot pa, če o posmrtnem življenju govori odrasel. Ne vem, ali sem samo jaz narobe interpretirala naslovnico, ampak Billy Fingers je bil ob svoji smrti star 62 let. Zasvojenec z drogami, alkoholik, oddaljen od svoje družine je zakorakal na avtocesto, kjer ga je do smrti povozil avto. Po smrti se je začel oglašati svoji sestri, ki ga je za časa življenja želela rešiti pred gotovo usodo, ki ga je kasneje tudi doletela. Sprva nejeverna Annie je naprej predvidevala, da je dogajanje posledica njene duševne stiske, morda celo živčnega zloma, a je začela vsa njegova pričevanja dobesedno zapisovati v beležnico in Billy ji je večkrat povedal kaj, česar nikakor ni mogla vedeti ali potegniti nekje iz svoje podzavesti in ji s časom le dokazal, da se ji ne meša in, da brat dejansko komunicira z njo iz onostranstva.


Najprej razčistimo s slonom v sobi, kot bi to rekli v angleško govorečih državah. Vera v posmrtno življenje je stvar, ki je tako močno začinjena z osebnim prepričanjem, da močno dvomim, da bo kdaj zares dokazana. Nekdo ti lahko servira neizpodbitne dokaze, a ker je stvar neoprijemljiva, bo dvomljivec vseeno dvomil, kar ni nič hudega. Kritično mišljenje je izredno pozitivna stvar, ki je v zadnjem času precej manjka. Sama sem prepričana, da je človeška duša nekaj tako močnega, da enostavno ni mogoče, da bi po smrti izginila v nič. Pustimo ob strani verska in ideološka prepričanja, jaz enostavno verjamem, da smrt ne more biti konec, je pa vprašanje kaj se začne po njej.


Čeprav sem knjigi dala nizko oceno, ne pomeni, da mi na njej ni bilo čisto nič všeč. Zelo všeč mi je bilo to, da je avtorica priznala, kako dolgo se je borila sama s sabo in s prepričanjem, da to kar se ji dogaja, enostavno ne more biti res. Tudi vsa preverjanja podatkov, ki jih ji je povedal brat, dogodki, ki so sledili, ko je "ubogala" določena navodila in nasvete, ki jih ji je brat poslal. Vse to je opisano res dobro in mi je bilo res všeč. Še najmanj všeč so mi bila pričevanja brata samega. Določena pričevanja so bila polna nekih tehnoloških elementov tega, kar doživlja v onostranstvu, izmenjevale so se ideološke predstave o posmrtnem življenju, kot bi želel zaobjeti vse možne ideje o nebesih, reinkarnaciji, o lebdenju v vesolju... Našteval je razna božanstva, svetnike, bitja... Glasbo, ki jo je moč najti tudi na youtubu... Vse sicer zelo zanimivo in zakaj pa ne bi bilo res, vendar se mi je vse skupaj v enem pričevanju zdelo skorajda malo pretirano ali privlečeno za lase. Zmotil me je tudi sam jezik v delu, ko "govori" brat, saj je bil poln pridevnikov, metafor, dolgi stavki, filozofska razmišljanja... in sem se na trenutke kar izgubljala v vsem, kar naj bi želel povedati. Razumem pa seveda, da je to točno to, kar bralci želijo od tovrstnih knjig, s to razliko, da sem jaz pričakovala pričevanje pokojnega otroka. Otrok pa zagotovo ne bi sporočal stvari na tak način.


Zanimivo je, da mi knjiga na koncu res ni bila všeč. Komaj sem čakala, da jo končam, a zdaj po branju vseeno večkrat pomislim nanjo, kar pa je tudi dobro. Morda bi morala najprej prebrati knjigo Življenje po življenju dr. Raymonda Moodya, ki je tudi na mojem bralnem seznamu. On se loti raziskovanja posmrtnega življenja z vidika različnih pričevanj, religij, raziskav in, če bi prej dobila neko širšo sliko, bi mi bila knjiga morda malce bližje. V tem primeru, pa mi žal ni bila.


LP Ajda

49 views0 comments

Recent Posts

See All