Knjižica o kateri danes, pišem bi morda skoraj bolje spadala med Knjigozavre. S svojimi dobrimi 70 stranmi se vsekakor zelo težko šteje med prebrane knjige, saj z njo res nisem imela veliko dela. A mi ni dalo miru, da bi pristala med otroškimi knjigami, saj to vsekakor ni. Strip običajno ni format, ki bi ga rada prebirala, a že, ko sem videla ekipo, ki stoji za novim stripom iz založbe Škrateljc, sem vedela, da ga moram naročiti.
Knjiga št. 54/50
Boštjan Gorenc, Jaka Vukotič in Kozma Ahačič - Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo)
Ocena: 5/5
Knjiga, kot že sam naslov pove, govori o obdobju Reformacije v Sloveniji, o njenih glavnih akterjih in o dveh sila pomembnih književnih delih, ki sta omogočili, da Slovenci danes beremo in pišemo v svojem jeziku. Najprej čisto iskreno o reformaciji... Jaz sem ena od tistih, ki strogo nasprotujemo praznovanju noči čarovnic v Sloveniji. Pustimo verske in druge razloge, v prvi vrsti se mi zdi, da ta zadeva pač ne spada k nam in pika. Ja, buče smo izrezovali že, ko sem bila jaz majhna, baje so za tem tudi neki daljnosežni običaji in proti temu nimam nič, imam pa veliko proti šemljenju, krašenju... To je ameriška stvar in še ena marketinška poteza, ki se je očitno uspešno naselila v slovenskih glavah. Kar dela kdo doma mi je čisto vseeno, težko pa sprejmem, da otroci ne vedno zakaj praznujemo dan reformacije, vedo pa, da je 31. 10. noč čarovnic.
No ampak čisto iskreno, zakaj praznujemo dan reformacije tudi marsikdo od odraslih ne ve in ne bom lagala, da sem bila jaz na tem področju (do branja tega stripa) kaj dosti podučena. V šolstvu so zapovedani prazniki, ki jih je potrebno pri pouku obeležiti; bodisi s šolsko proslavo, ali pa v razredu. In dan reformacije je eden od njih, seveda! Ker delam v posebnem programu, kjer se izobražujejo otroci s precej težavami in zmernimi do težkimi motnjami v duševnem razvoju, seveda ne moremo obravnavati ne vem kakšnih podrobnosti (oziroma jim ne želim servirat nekih visokoletečih informacij, ki jih ne bi razumeli, samo zato, da lahko rečem, da sem to pač opravila). Smo se pa doslej vsako leto učili o Trubarju. Do te mere, da ga prepoznajo na sliki, da ga poimenujejo, vedo, da je na denarju (na evrih in tolarjih!) in, da je napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku. Skušam jih naučit, da sta bili to knjigi Abecednik in Katekizem, to pa je bilo po navadi to in zdelo se mi je za naše pogoje čisto dovolj.
Ne zdi pa se mi dovolj, da tudi jaz nisem dobila boljše predstave o tem prazniku tekom svojega šolanja. Res je, da se tudi sama nisem kaj dosti zanimala, se že tepem po prstih, a kljub temu... Dan reformacije vsi povezujemo le s Trubarjem, strip, ki je pravkar pred mano pa nam da eno fejst lekcijo, da je bil vpleten še marsikdo drug, ki je prav tako pomembno prispeval k razvoju slovenskega knjižnega jezika.
Strip nam pravzaprav bolje predstavi delo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča, Primož Trubar pa je v njem zgolj stranski lik (in temu primerno osebno užaljen v dno duše). Zgodba govori o tem, kako je v revni družini rojen mali Dalmatinov Jurček, najprej prišel do brezplačnega šolanja pri Adamu Bohoriču v domačem Krškem. Ko je Bohorič opazil Jurijevo nadarjenost in inteligenco, je uporabil svoje veze in mu s posredovanjem Primoža Trubarja omogočil šolanje najprej na nižji latinski šoli, nato pa je doštudiral filozofijo in protestantsko teologijo. Svoja znanja pa je dobro unovčil, saj je v celoti prevedel Biblijo in s tem smo Slovenci postali 14. narod na svetu, ki je dobil prevod v svojem jeziku. V stripu je opisana trnova pot, ki je vodila do tiskanja Biblije, saj je oblast prepovedala tiskanje na Kranjskem. Saj veste, nekaj črnih oblakov mora pač v slovenskem književnem delu vendarle biti, zakaj jih ne bi bilo tudi v tem stripu.
Ves čas je bil v Dalmatinovi ožji ekipi tudi Adam Bohorič. Ko je razmišljal o zapisu slovenskega knjižnega jezika, se je veliko pomudil tudi ob pravilih, ki jih jezik pač potrebuje. Zato se je odločil spisati prvo slovensko slovnico z naslovom: Zimske urice proste o latinsko-kranjski pismenosti, oziroma kot jih večinoma poznamo v krajši verziji: Proste zimske urice, ki so postale prva slovenska slovnica, s tem pa Slovenci 9. narod na svetu, s slovnico svojega jezika. Če dobro premislimo, je to že samo po sebi velik dosežek, sploh pa, če vzamemo v zakup, da so bili v tistem času Slovenci narod, ki se je boril ne le s turškimi vpadi, različnimi oblastmi, ampak predvsem z vprašanjem narodne zavesti. Pravzaprav se čudim, da je narod, ki je bil večino svoje zgodovine razdeljen, podrejen in je šele v zadnjih nekaj desetletjih združen pod lastno državo, oblikoval in vzdrževal svoj jezik in kulturo. In hvala vsem velikim možem, tudi Reformatorjem, ki so prispevali k temu.
Strip je s svojim značilnim humorjem dodobra začinil Boštjan Gorenc, piko na i pa dodajo ilustracije Jaka Vukotiča, ki so me s svojimi humornimi dodatki večkrat spravile v smeh. Všeč mi je, da sta si oba ustvarjalca dovolila v delo vnesti del sebe, s pomočjo in pod nadzorom dr. Kozme Ahačiča, pa je kljub temu strip faktovno pravilen in ne dela nobene krivice prvakom slovenskega knjižnega jezika. Po stripovskem delu sledi še obsežna spremna beseda dr. Kozme Ahačiča, ki nam v njej poda še več zgodovinskih dejstev o samem obdobju Reformacije, o Dalmatinu in Bohoriču, pa tudi spremna beseda Boštjana Gorenca, ki pove nekaj več o ustvarjanju samega stripa.
Vsekakor knjižica, ki bi jo moral imeti doma vsak Slovenec. "Komu je namenjena?" se najbrž sprašujete. Jaz bi rekla, da je vsekakor primerna za odrasle, saj je cel kup humorja takega, da ga lahko najbolje cenijo prav odrasli. Kar pa se tiče otrok ali mladih, bi rekla, da je strip primeren za mlade od tretje triade osnovne šole dalje, morda za kakšnega posebej radovednega učenca petega ali šestega razreda tudi že, za mlajše pa je skoraj zagotovo pretežak. No, razen, če imate doma bodočega Trubarja, Bohoriča ali Dalmatina. Takim pa tudi to ne bo delalo težav. :)
Knjigo sem kupila sama, poleg nje pa še Cankarja v stripu, ki je izšel v treh knjigah leta 2017. Ni mi težko dati denarja slovenskim ustvarjalcem, ki se na tak način poklonijo velikim osebnostim slovenske zgodovine in književnosti. Cena za Reformatorje v stripu je smešna, le 15,75€, komplet Cankarjevih stripov pa je na voljo po akcijski ceni, 24€. To vsekakor ni veliko za takšna kvalitetna dela, ki poleg vsega, nikoli ne bodo zastarala. To je del naše zgodovine, ki bi jo morali poznati in spoštovati vsi državljani. Svoje izvode dobite na: https://skrateljc.wordpress.com/reformatorji/.
LP
Ajda