Letošnje poletje sem v juliju res ogromno brala, nato pa so prišli avgust, september in oktober, ko je zmanjkalo časa tako za branje, kot tudi za pisanje recenzij o vseh prebranih knjigah tega poletja. In tako pišem recenzijo Romana za plažo tik preden vstopimo v november. Ups! A nič za to! Bolje pozno, kot nikoli.
Knjiga št. 52/70
Emily Henry - Roman za plažo
Ocena: 3/5
Roman govori o January, uspešni pisateljici "ženskih romanov," ki ji nepričakovano umre oče. Da je bolečina še večja, ob njegovi smrti izve, da je oče živel dvojno življenje in si z drugo žensko uredil hišo na obali jezera Michigan. Le to je sedaj podedovala January, s tem pa so se ji sesule vse predstave o očetu in družini, kot ju je poznala do zdaj. Ker mora hišo pred prodajo izprazniti, poleg tega pa jo lovijo roki in nad njo visi ogromna pisateljska blokada, se za poletje preseli tja. Ne vedoč, da je njen sosed nihče drug kot Augustus - nekdanji sošolec in večni rival, ki je prav tako uspešen avtor, le v popolnoma drugačnem, po njegovem mnenju resnejšem žanru. Njuno srečanje je neizbežno in, ko ugotovita, da se ne moreta izogniti eden drugemu, skleneta sodelovati in si pomagati tako, da eden drugemu orišeta proces pisanja svojega žanra in skušata napisati roman v drugem žanru. Tako sledimo zabavnim zapletom ob raziskovanju kultov, ki bi naj January pomagali spremeniti pogled na mračnejšo, resnejšo literaturo in odkrivanje sladkih, romantičnih trenutkov, ki bi Gusu vrnili upanje v srečne konce.
Kaj kmalu pa spoznata, da ne le, da sta si različna kot januar in avgust - vsak ima svojo zgodbo in svojo prtljago, zaradi katere v mnogih pogledih sabotira samega sebe in lasten srečen konec. To pravzaprav ni le zgodba o pisanju, ljubezni in poletju, ampak predvsem zgodba o večplastnosti razmerij in o tem, da nič v življenju ni črno-belo, še najmanj pa odnosi in odločitve, ki jih sprejemamo znotraj njih.
Najprej o stvareh, ki so mi bile všeč. Sama nisem pretirana ljubiteljica romanc, čeprav nimam čisto nič proti žanru. Zdi se mi le, da za moj okus potrebujem vseeno nekaj več zapletov, ki so manj na prvo žogo, kot so večinoma v tem žanru. A vseeno sem in tja posežem tudi po lahkotnejši literaturi, ki zagotovo tudi prija in jo potrebujemo. Trditi, da bi morali brati le resno in "kvalitetno" literaturo je enako, kot če bi od ljudi pričakovali, da bodo celo življenje živeli le od zelenjave in druge zdrave hrane, ter se nikoli ne bodo pocrkljali z burgerjem ali čokolado. Če je vsega v pravih količinah, nič ne škodi. Besedo kvalitetno sem zanalašč dala v navednice, saj je tudi to sojenje kvalitete včasih neprimerno. Kvaliteta bi pač morala biti presojena na podlagi objektivnih razlogov in če meni ni všeč sam žanr, kar je stvar samo in zgolj okusa, ne morem stvari opredelit kot nekvalitetne. Lahko pa jo, če je izdelek slovnično pomanjkljiv, če je grafična postavitev površna in podobno. Zato bi si želela, da se snobizem na področju literature resnično neha pri osebnih okusih.
Glede na to, da je roman označen kot lahkoten in "no brainer" v sebi skriva ogromno tematik, ki zagotovo niso lahke. In navezujoč na zgornji paragraf, tudi protagonistka romana se spopada s snobizmom glede žanra, ki ga sama piše. Njen rival je prepričan, da knjige kot jih piše January, ne spadajo na police knjigarn in knjižnic. Šele, ko se sam preizkusi v žanru ugotovi, da je tudi romantične prizore težko napisati na način, da bodo bralce pritegnili. Všeč mi je, da se je avtorica dotaknila teme, ki je še kako pereča. In tudi oznaka "ženski roman" in zloraba le te gre včasih predaleč.
Na drugi strani pa se roman spopada s težavo, ki sem jo zgoraj navedla kot enega od kriterijev za to, da se zadeva dejansko označi kot nekvalitetno. Popolnoma soliden roman je v slovenskem jeziku zaradi slabega prevoda veliko težje berljiv. Ogromno stavkov je postavljenih povsem nelogično, velikokrat sem prevajala v mislih nazaj v angleščino, da sem sploh vedela, kaj bi moralo pisati in prav zato mi je branje vzelo absolutno preveč energije, ki je bila porabljena za napačne stvari. Škoda, res škoda, saj od te založbe praviloma res dobimo dobre prevode. Ampak, če ste pripravljeni spregledati ta (sicer po mojem mnenju kar precejšen) manko, ki ga ima ta roman, je to popolnoma prijetno poletno branje.
Ne glede na to, da je roman postavljen na plažo in v poletni čas, pa se mi zdi, da je vseeno čisto primeren tudi za jesenski ali zimski oddih pod dekico. Če ne drugega, za sanjarjenje o toplejših poletnih dneh.
LP Ajda