Samotnost praštevil je knjiga, ki so mi jo že tolikokrat predlagali, da sem jo res že morala vzeti v roke. In žal mi je, da sem jo tako pozno. Oziroma ne, naj se izrazim drugače. Žal mi je, da sem pred njo prebrala Normalne ljudi avtorice Sally Rooney. Opravičujem se vsem ljubiteljem slednje, a Normalni ljudje so žal slaba kopija tega izjemnega romana italijanskega avtorja Paola Giordana. Ne bom rekla, da so Normalni ljudje slabi, so le boleče povprečni. Ne bom niti rekla, da je avtorica kopirala Giordana, lahko je le dobila enako oziroma res podobno idejo in je pač imela malce slabšo idejo kot Giordano. Kakorkoli že, koncepta sta izredno podobna in to, da sem nekaj podobnega že brala, mi je bralno izkušnjo rahlo zagrenilo. Kljub temu pa je knjiga izjemna in bo z mano še dolgo. Opozorim naj le, da se bom v tej recenziji sicer izogibala določenim temam, ki bi lahko razkrile razplet zgodbe, a bo v njej vseeno nekaj "spoilerjev" saj brez njih knjige žal ni mogoče prežvečiti.
Knjiga št. 8/70
Paolo Giordano - Samotnost praštevil
Ocena: 5/5
Roman govori o Alice in Mattiu; o njiju skupaj in o vsakemu posebej. Alice je v otroštvu trenirala smučanje, k čimer jo je spodbujal, da ne rečemo prisilil, njen oče. Nekega nesrečnega dne, ko mora za zajtrk pred treningom spiti preveč mleka, ki ji ni prijalo, se podela v kombinezon. Osramočena se odloči spustiti sama po progi navzdol, da bi se izognila pogledom ostalih otrok. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin pade globoko v jarek, kjer hudo poškodovana ostane kar nekaj časa preden jo najdejo. Na drugi strani se je Mattiu "nesreča" pripetila že takoj ob rojstvu. Njegova enojajčna dvojčica ima motnje v duševnem razvoju in Mattia je celo otroštvo zaznamovan s tem, da se ves njegov svet vrti okrog sestre, njenih potreb in posebnosti. Zaradi njenih napadov, čudaškega obnašanja in drugačnosti nasploh je tudi Mattia v šoli odrinjen na rob in, ko je končno povabljen na prvi rojstni dan v svojem življenju, je nanj povabljena tudi sestra. Mattia ve, da se bo vso praznovanje vrtelo okrog nje in se odloči sestrico pustiti samo v parku, kjer naj bi počakala nekaj ur, da se vrne ponjo. A ko se vrne, sestre ni več tam. Nikoli več je ne najdejo.
Vsak od naših dveh junakov se s svojo situacijo sooča drugače. Alice se težko sooči z gibalno oviranostjo, še huje pa jo prizadene brazgotina, ki ji ostane po operaciji. Hrana postane njen največji sovražnik in vse grižljaje natančno odmerja in razvije motnje hranjenja. Mattia na drugi strani pa že od tistega nesrečnega dne, ko na bregu reke vzame v roke kos stekla in se prvič poreže po roki, svojo tiho bolečino in krivdo ob izgubi sestre nadomešča s fizično bolečino in samopoškodovanjem.
Usoda, ali bolje rečeno hudobija priljubljenih najstniških sošolcev, Alicine in Mattijeve poti vendarle združi. Kljub čudnemu začetku njunega poznanstva, razvijeta prav poseben odnos. Mattia, izjemen matematični genij, se zanima za praštevila, ki so tako kot on, najbolj osamljena med števili. Nekatera praštevila pa imajo svoje praštevilske dvojčke - praštevila, ki so od prvotnega odmaknjena le za eno število. Kot taka Mattia dojema njiju z Alice. Sicer osamljena, a med vsemi osamljenimi, najbližje eden drugemu. Alice priredi njej lastno praštevilo in kamorkoli gre v življenju, Mattia ve, da ne glede na vse, je le eno praštevilo lastno Alice. Marsikaj se najde še drugje na svetu, a Alice je ena sama.
To ni ljubezenska zgodba. To je zgodba o iskanju nekega smisla, domačnosti, varnosti v svetu, ki je za naša protagonista tako zelo tuj. To je zgodba o zastarani travmi, ki v nas gleda skozi različne podobe; skozi samopoškodovanje, motnje hranjenja, odrekanje družbenim normam. Oba naša junaka s seboj nosita težke zgodbe, ki jih okolica ni zmožna razumeti. Ko sta skupaj, se ne trudita razumeti eden drugega, ampak preprosto sta. Takšna kakor sta, sobivata brez da bi se trudila razložiti, kaj eden ali drugi čuti, zakaj je takšen kakršen je. Brez da bi se trudila spremeniti drugega, mu sicer v dobri veri pomagati pri reševanju določenih težav in ga s tem na nek način spreminjati. Sta drug ob drugem in s sprejemanjem drugačnosti in poškodovanosti drugega, počasi sprejemata tudi drugačnost in poškodovanost samega sebe. Skozi druge odnose, ki jih gojita v svojem življenju, opazujemo ravno to. Vsi ljudje v njunem življenju jima bodisi skušajo pomagati, bodisi jima vsiljujejo neko normalnost, ali pa določajo čustva, ki naj bi jih čutila ob določenem dogodku. Onadva pa za svojo rast ne potrebujeta slednjega; potrebujeta le sprejemanje, občutek pripadnosti. In to najdeta drug v drugem.
Poti naša junaka ponesejo na različne kraje, jima ponudijo različne izkušnje in preizkušnje. Opazujemo rast likov in Giordano je pravi mojster ravno v tem - njegovi liki so tako dobro vzpostavljeni, da vsako njihovo dejanje razumeš in spada v kontekst lika. Alice npr. je meni izredno antipatičen lik, saj po nesreči ne razvije le odklonilnega odnosa do svojega telesa in do hrane (slednje predvidevam, da ravno zaradi nesrečnega mleka, ki ji je tistega dne povzročilo prebavne težave), ampak tudi do vseh ljudi v svojem življenju. Njeno vedenje do ljudi okrog sebe je na trenutke resnično egoistično, a to je povsem verjetna posledica njene izkušnje. Kar pomislite. Zagotovo vsak pozna kakšnega človeka, ki se mu je zgodilo nekaj hudega in je od takrat dalje prepričan, da lahko z ljudmi dela kakor mu prija, saj je sam tako zelo trpel. Ampak to, da mi je lik antipatičen, še ne pomeni, da je slabo napisan. Ravno nasprotno. Zelo težko je napisati lik, ki ti gre istočasno na živce, po drugi strani pa ga povsem razumeš in so njegova dejanja ves čas v skladu z njegovo zgodbo. Alice bolečino zaradi svoje žalostne usode usmerja navzven in gradi zid okrog sebe.
Na drugi strani mi je bil lik Mattia precej bolj všeč, saj je ostal zvest svoji čudaškosti in se je ni sramoval. Matematični genij, totalen "geek" kot bi mu rekli, ni nikoli odstopal od svojih ciljev in interesov. Za razliko od Alice pa sam ni povzročal bolečin ljudem okrog sebe, ampak je svojo agresijo usmeril vase in se samopoškodoval. Pri obeh spremljamo tudi patologijo v družinski dinamiki, saj sta obe nesreči zarezali tudi v družinsko življenje, srečamo se tudi s smrtjo in žalovanjem; pravzaprav pri obeh družinah. Le da pri eni oseba dejansko umre, pri drugi pa jo nesreča tako stre, da od tistega dne praktično ne živi več. Je pa po svoje žalostno kako smo narejeni ljudje. Mattia, ki je bil do sebe totalno destruktiven, se nam zdi bolj sprejemljiv, ker je bil prijazen in neškodljiv do drugih. To glasno govori o tem, kako zelo smo ljudje pripravljeni zatisniti oči pred stisko posameznika, dokler imamo mi sami "mir" pred njim.
Knjiga nam morda ne ponuja nekega ekstremnega dogajanja, razburljive zgodbe, preobratov, ki bi te pri branju držali dolgo v noč. Je takšna kot življenje; včasih bolj zanimiva, včasih povsem mirna, brez pretresov in prevelikega razburjenja. Življenjska pa je tudi v tem pogledu, da se nekatere stvari morda nikoli ne razrešijo in nikoli ne bodo jasne in znane. V knjigi obstaja eno veliko vprašanje, ki se zdi, da bo vendarle razkrito, a do konca ostaja odprto. Ne bo povedala kaj, a bralci knjige zagotovo veste kaj mislim. Po koncu branja sem se spraševala, zakaj je avtor to podzgodbo sploh vpletel, če je ni dokončal. A v življenju je pač tako. Mnoge zgodbe niso nikoli v resnici končane in na mnoga vprašanja ne dobimo odgovora.
Pa še ena zanimivost o knjigi. Ker sem jo iskala v času, ko je ni bilo mogoče kupiti (zdaj je izšel ponatis in je spet na voljo), sem kupila rabljen izvod prek ene od Facebook skupin. Ni bila najbolje ohranjena, niti najslabše, ampak dobro, tako pač je z rabljenimi knjigami, predvsem žepnicami. Nakar se lotim branja in na prvi strani opazim nekaj izjemnega. Podpis avtorja s posvetilom! Še en dokaz, da z nakupom rabljenih knjig lahko naletimo tudi na kakšen skrit zaklad.
Knjiga pa je kot že rečeno spet na voljo na: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/samotnost-prastevil-zepnica-126938-pr
LP Ajda