Tole je recenzija, ki je potrebovala najdlje časa, da se spiše. Ne zato, ker o romanu ne bi imela česa povedati, ampak ker je o njem za povedati toliko stvari, da ne vem kje naj začnem. Knjigo sem morala kar dobro prespati, da vam lahko o njej povem nekaj besed.
Knjiga št. 5/70
Mariana Leky - Selma je sanjala o okapiju
Prevod: Amalija Maček
Ocena: 5/5
Zgodba govori o desetletni Louisi. Njeno življenje poteka v ustaljenih tirnicah. Živi v majhnem mestu, kjer se med seboj vsi poznajo. Ima najboljšega prijatelja Martina, čigar oče je nasilnež in alkoholik. Louisina starša živita bolj kot ne eden mimo drugega; oče strasten popotnik in raziskovalec, mama cvetličarka. Središče Louisinega življenja je babica Selma, ki je že zelo dolgo vdova; njen mož se nikoli ni vrnil iz vojne, a je kljub temu vedra in srce vsakega dogajanja, kamorkoli pride. Družbo ji največkrat dela prijatelj Optik in še kopica ekscentričnih prijateljev in znancev. Selma pa ima tudi nenavaden talent; kadar sanja, da se po bližnjem hribu sprehaja v družbi okapija, nekdo v vasi v naslednjem dnevu umre.
Knjiga je ena tistih, ki jih je strašansko težko opisati, saj se na prvi pogled v njej ne dogaja kaj dosti, a kljub temu med spremljanjem življenj ljudi, ki so sicer povsem navadni in nezanimivi, ugotavljamo kako je pravzaprav čisto vsak od njih nekaj posebnega in svet zase. Vsak s svojimi strahovi, upi, vražami, prikritimi čustvi in odkritimi skrbmi. Slog pisanja je izredno hiter, navihan in humoren in na trenutke kar pozabiš, kako resnih tem se v resnici dotakne. Kaj slutnja smrti pravzaprav povzroči v človeku? Med branjem spremljamo življenje v mestu po tem, ko je Selma sanjala o okapiju. Kdo bo naslednji? Večina se smrti boji, nekateri jo želijo pričakati, kot starega prijatelja, za katerega veš, da pride vsak trenutek, spet tretji skušajo z vsemi vrstami vraž poskrbeti za to, da ne bi bili naslednja žrtev Selmine napovedi. Zanimivo je opazovati odzive na Selmine sanje in v marsičem lahko potegnemo vzporednico s primeri, ki jih poznamo iz resničnega življenja. V spomin se mi je vtisnil citat, ki ga navajam spodaj. Kar pomislite na leto, ki je za nami. Bližajoča se bolezen, prva srečanja z njo, strah pred boleznijo, posledično smrtjo... Zagotovo vsak od nas pozna koga, ki ga je strah pred boleznijo ohromil bolj, kot bolezen sama. Jaz žal poznam celo nekoga, ki si je iz strahu pred boleznijo vzel življenje. Mar ni to ironično? Tudi tega se roman zelo dobro dotakne. Kaj ti pravzaprav pomeni vedenje, da bo nekdo v tvojem kraju izgubil življenje ravno na nek določen dan? Mar ne obstaja ta možnost prav vsak dan? Ni bolje vsak dan živeti, kot da je zadnji, a delati načrte, kot da bomo živeli večno? Sama vedno zagovarjam to, da je potrebno vsak večer it spat s tako lahkim srcem, da si pomirjen s seboj tudi, če se zjutraj ne zbudiš.
Druga tema, ki se je roman loti na izredno lep način, je tudi ljubezen do svojega domačega kraja oziroma spoštovanje do tistega, kar imaš v primerjavi s hrepenenjem po nekaj več. Louisin oče je vedno hrepenel po nečem več in to ga je na koncu tudi peljalo v svet. Louisi je ves čas očital, da je preveč zaprta med meje svojega lastnega kralja, da bi morala vase spustiti več sveta in tudi sebi dovoliti it v svet. Do neke mere se s tem sicer strinjam, je pa v citatu, ki ga spodaj prilagam, zelo lepo opisano ravno to, da se mnogi ne zavedamo lepote, ki nam je ves čas na voljo in jo imamo pred nosom. Priznati moramo, da živimo v resnično lepi državi. Vsak, ne glede na to kje v Sloveniji živi, ima naravo tako rekoč na dlani. Tudi sredi prestolnice se po kratkem sprehodu lahko znajdeš v gozdu in to se mi zdi res imenitno. Takoj, ko smo bili omejeni na občine in tudi državne meje, pa smo začeli pogledovati onkraj meja. K sosedu, čigar trava je vedno bolj zelena. Lepoto je potrebno videti na vsakem koraku in tudi tista, uzrta skozi okno lastnega doma, ni vredna nič manj, četudi je ves čas tam in se nam zdi samoumevna. Lepo bi bilo, da bi se tega večkrat zavedali.
Tretja tema, ki se vije skozi celotno pripoved pa je ljubezen. Takšna in drugačna; starševska, prijateljska, partnerska, izgubljena, zatajena, neuslišana... Ljubezen nam je v literaturi največkrat predstavljena zelo na prvo žogo; bodisi srečna, bodisi neuslišana, tragična... V tem romanu pa je ljubezen zelo življenjska. Polna dvomov, strahov, vprašanj. Odločitve, ki so lahko napačne in privedejo do tega, da je nekdo prizadet. Skrivnosti, ki ostanejo predolgo izrečene, a se zdi, da pridejo na dan kljub vsemu ravno v pravem trenutku. Razdalje, ki se zdijo majhne in bližina, ki zeva kot prepad med dvema.
Poleg tematike, ki jo knjiga obravnava, pa so eden boljših delov pripovedi res dovršeni in dodelani liki. Od glavnih likov, do tistih, ki se pojavijo redkeje; vsi liki imajo nek izviren značaj ter poglobljeno življenjsko zgodbo. Za vse izvemo, zakaj so takšni, kakršni so in kaj jih žene pri njihovih dejanjih in odločitvah. Zaznavamo določene vzorce, travme, ki vplivajo na to, kako ti posamezniki sedaj živijo. Odlično je res izpeljan tudi celoten lok zgodbe, kjer se življenja likov prepletajo. Avtorica pri dogajanju občasno tudi preklaplja med časovnimi obdobji in sploh nekatere travmatične dogodke gledamo z vidika retrospektive in ne v realnem času dogajanja. Tudi to se mi zdi res dober prijem, saj vemo, da se na nekatere še posebej težke življenjske preizkušnje odzovemo s šokom in dogajanja ne spremljamo povsem realno in prisebno. Ravno ta "izklop" dogajanja med najbolj temnim delom knjige, je name naredil še poseben vtis.
Ne glede na to, kako težke teme se knjiga dotika, to vedno stori s humorjem in živahnostjo. Nekateri deli zarežejo naravnost v srce, drugi ga nežno pobožajo. Vsekakor pa nas celotno delo pusti na nek način zaznamovane. Po pravici povedano je to ena knjig, ki sem jih najtežje opisala, saj je tako zelo posebna, da jo enostavno morate prebrati da bi vedeli.
Želim vam prijetno bralno izkušnjo!
Svoj izvod knjige lahko naročite na: https://zalozbavida.si/izdelek/mariana-leky-selma-je-sanjala-o-okapiju/
LP Ajda
Comments