Ne vem, kaj me je na knjigi pritegnilo, da sem pri @ludliteratura prosila za recenzijski izvod, a nekaj mi je reklo, da je ta knjiga nekaj, kar enostavno moram vzeti v roke. Sestri je eden od prvih dveh naslovov v novi žanrski zbirki Piknik in res sem vesela, da prek tovrstnih zbirk bralci lahko dobimo kvalitetno in spoštljivo obravnavano žanrsko literaturo.
Knjiga št. 66/100
Daisy Johnson - Sestri
Ocena: 4,5/5
September in July sta sestri, ki se v starosti med seboj razlikujeta le za 10 mesecev, od tod tudi njuni imeni. Starejša September je podobna pokojnemu očetu; drzna, včasih groba, avtoritativna in na nek način gonilna sila tega nenavadnega dvojca. July na drugi strani je podobna svoji mami; tiha, sramežljiva in podložna. Njun odnos je nenavaden, mirne vesti lahko rečemo da tudi nezdrav, saj se na trenutke bralec sprašuje, kje se ena od sester začne in druga konča. Avtoritativen odnos September namreč povsem požre celotno Julyjino osebnost, vsa njena hotenja in interese in, ko se dekleti z mamo preselita v zapuščeno hišo na obali, se v odnos prikrade še srhljivo vzdušje hiše, ki je videti, da ima tudi sama svoje skrivnosti in svoj značaj.
Knjiga je psihološka srhljivka v pravem pomenu besede. Brez pretiranega dogajanja nam hiša sama vzbuja nelagodje, ki ga bralec občuti na skoraj fizični ravni. Ves čas imaš občutek, da je s celotno situacijo nekaj zelo narobe, čeprav ne moreš s prstom pokazati na tisto, kar izstopa. Zgodba se ves čas približuje in oddaljuje od nekega dogodka v šoli, ki je dekleti pripeljal do tu kjer sta in na koncu se okrog tega trenutka splete toliko gneva in skrivnosti, da dogodek sam v resnici ni več pomemben.
Ana Schnabl, ki je roman prevedla, v svoji spremni besedi pravi, da je to roman, ki ima ponuditi veliko več od zapleta in razpleta. S temi besedami je najbolje ubesedila moje mnenje o romanu, ki oboje, razplet in zaplet, seveda ima, a na koncu je srhljivo vse ostalo, kar se dogaja okrog tega.
Zanimiv element je tudi vloga hiše same. V meni je vzbudila tak občutek, kakršnega sem pričakovala od hiše med hribi v romanu Shirley Jackson, a ga tam nisem dobila v tej meri.
Z opisi enostavnih, vsakodnevnih predmetov in dogodkov, nam avtorica namreč vzbudi težko razložljiv srh. Zdi se, da je ta hiša kraj, kjer se vse podre, preden se (vsaj upamo, da je tako) postavi nazaj. Izjemno branje, ki svoje bistvo in vtis, ki naredi na bralca gradi na vzdušju, ne na zgodbi. Za vse, ki poznate mene in moje bralne preference, je gotovo jasno, da sama nisem ljubiteljica romanov, ki temeljijo bolj na vzdušju in likih, a vsake toliko časa me kakšen vendarle prevzame in to je eden od njih.
Slog pisanja sicer vsekakor je drugačen in nenavaden. Ne bom rekla, da se med branjem nisem vsake toliko časa vprašala: kaj jaz sploh berem? Včasih dobimo namreč občutek, da nam pripovedovalec servira nepomembne informacije v kratkih, nepovezanih stavkih. A vse to so prijemi, s katerim avtorica v bralcu vzbuja še dodaten srh in nelagodje, ki sta za sprejemanje te zgodbe ključna. Kot sem že rekla. Vedela sem, da me ta zgodba vleče k sebi in, da obstaja možnost, da mi bo res všeč, nisem pa pričakovala, sploh po vmesnih "kaj pa je to, zavboga?" trenutkih, da me bo prevzela do te mere.
Toplo, toplo priporočam!!!!
LP Ajda