Skrivno življenje živali je ena izmed serije treh knjig o naravi in njenih zakonitostih, ki jih je napisal Peter Wohlleben, nemški gozdar in raziskovalec, ter predvsem velik ljubitelj narave. Omenjena knjiga je druga v seriji, ki je sledila zelo priljubljeni knjigi Skrivno življenje dreves. Ker sem velika ljubiteljica živali, sem se najprej odločila za branje te, čakajo pa me kot rečeno še drevesa in Skrivne mreže narave.
Knjiga št. 27 od 50
Peter Wohlleben: Skrivno življenje živali
Ocena: 3,5 od 5
Najprej se malce ustavimo pri sami oceni knjige. Ko sem prijateljici omenila, da sem dala oceno 3,5, je bila prva reakcija: A tako slabo? Skozi pogovor sva ugotovile, da smo ljudje tako naravnani, da je vse kar je nižje od 4 slabo, a temu res ni tako. Dejstvo je, da so nekatere knjige res solidne in bi jih priporočil mnogim, a žal ne morejo biti vse ocenjene z visokimi ocenami, ker pač nimajo enakega učinka in vrednosti. Zato naj vas sama ocena nič ne zavede. Knjiga je bila prav super.
Knjiga torej govori o živalih; njihovemu vedenju, čustvovanju, sporazumevanju, celo mišljenju in samozavedanju. Ja, tudi takih rahlo provokativnih tem se dotakne. V podrobnosti in konkretne primere ne bom šla, ker jih je v knjigi ogromno. Knjiga je namreč sestavljena iz precej kratkih in lahko "prebavljivih" poglavij, ki se vsako posebej dotaknejo neke teme. Tako v enem poglavju izvemo nekaj o neverbalnem sporazumevanju živali, v drugem o njihovi sposobnosti laganja, v tretjem o spolnosti... Na zelo kratek in jedrnat način je podano veliko informacij, kar je lahko oboje dobro in slabo. Dobro ker pač vsi radi dobimo veliko novega zanimivega znanja, slabo, ker lahko prevelika količina znanja iz vsega skupaj naredi in velik klobčič med seboj precej povezanih podatkov, ki ga na koncu težko razvozlamo.
Knjiga je vsekakor prava zakladnica informacij, raziskav in predvsem avtorjevih mnenj o živalih. Všeč mi je, ker je vse raziskave, ki jih uporabi, navedel na zadnjih straneh, torej lahko še posebej zvedav bralec naredi dodatno domačo nalogo in pobrska po internetu za več informacijami. Morda je za moj okus vse kljub vsemu predstavljeno preveč populistično v smislu: hej, tule je pa ena zanimiva misel o vedenju sinic! In to je to. Na trenutke bi si želela, da bi kakšno od stvari avtor bolj razvil, se vanjo bolj poglobil. Morda bi bilo tudi bolje, če bi poglavja razdelil po živalih in povedal o posamezni živali nabor nekih zanimivosti glede njenega zavedanja, vedenja... Skozi knjigo se največ dotakne ravno živali, ki so doma v krajih podobnih našim, zato nam je še bolj blizu. Največ govori o pticah pevkah, o divjih svinjah, jelenjadi in srnjadi, vevericah in lisicah, pa seveda o domačih živalih, ki jih je imel in jih še ima sam na kmetiji. Če bi npr. posvetil poglavja posameznim živalskim vrstam, se mi zdi, da bi jaz osebno lahko odnesla oziroma si zapomnila več informacij. Vsekakor kljub vsemu razumem avtorjevo odločitev, da se je odločil združiti informacije glede na samo tematiko raziskovanja.
Tu se poraja še en problem, saj so skoraj vsa dognanja in informacije, ki jih avtor predstavi, nepreverjena ali jih ni mogoče dokazati. Tudi to je seveda povsem razumljivo. Pravzaprav je to ena od stvari, ki me je pri celotni knjigi najbolj presunila. Dejstvo je, da se je človek postavil na vrh prehranjevalne verige, smatramo se za najbolj inteligentna bitja in brez sramu izkoriščamo od živali do rastlin, skratka vse kar nam bi naj bilo podrejeno. In kot pravi avtor. Če bi si dovolili priznati, da imajo živali več zavedanja, spomina, čustev, svoje lastne osebnosti, sposobnosti odločanja, kot smo prepričani doslej, bi imeli najbrž veliko večje težave delati živalim vse krivice, ki jim jih počnemo zdaj. Kot je dal primer avtor, nihče si ne predstavlja imeti na krožniku opičjega zrezka, ker so nam pa ja čisto preveč podobne. Kaj pa svinja, ki je po inteligenci precej blizu opici? Seveda je razumljivo, da si tega ne bomo dovolili verjeti oziroma doumeti. Tudi sama nisem na tem področju nobena svetnica, saj jem meso in živalske izdelke, kljub temu, da sem velika ljubiteljica živali. S tega vidika sem tako kot še mnogi, če si priznamo ali ne, hinavska. Menim pa, da je človeštvo z vso tehnologijo in blaginjo res že doseglo trenutek, ko se lahko vprašamo na kakšen način, bi lahko polepšali življenje in olajšali smrt živalim, ki kasneje končajo na naših krožnikih ali so na kakršenkoli drug način naše družabnice.
Ne glede na to kaj si dovolimo verjeti in česa ne; živali so čuteča bitja, občutijo strah, pogum, žalost, jezo, skrb, celo ljubezen. Prav ta knjiga ti da misliti, da je vsaka žival enako živo bitje, kot vse druge. Kot je že Fran Levstik zapisal: Videk je vedel, da vsaka, še tako majhna žival, rada živi. In res je tako. Kljub temu, da se tudi znotraj živalskega sveta živali hranijo ene z drugimi, kakor tudi ljudje izkoriščamo živali za hrano, pa smo mi eni redkih živalskih vrst, ki si jemljemo več, kot potrebujemo in, ki zanalašč in brez razloga povzročamo drugim predstavnikom tako svoje vrste, kot tudi drugih živalskih vrst, trpljenje in bolečino. Najbolj inteligentno bitje na Zemlji? Presodite sami.
LP Ajda
コメント