Leto 2021 sem več kot očitno začela s stvarno literaturo, saj je tudi druga letošnja knjiga neleposlovna. Ta se vendarle vsaj ukvarja z leposlovjem. Boštjan Gorenc - Pižama je zame preprosto en velik car. Vse česar se loti naredi zelo dobro. Naj si bo prevod, avtorsko delo, strip, slikanica... Človek tisočerih talentov skratka. Njegovo knjigo sLOLvenski klasiki 1 sem imela na polici natanko 3 leta in pol. Kako to vem? Ker je bila darilo in po posvetilu na prvi strani lahko točno določim, kako sramotno dolgo je trajalo, da sem jo končno prebrala. Sicer sem jo vmes že prelistala in prebrala kak odlomek, zdaj pa sem se lotila branja od platnice do platnice in se na tem bralnem popotovanju tudi iskreno nasmejala in odlično zabavala.
Knjiga št. 2/70
Boštjan Gorenc - Pižama - sLOLvenski klasiki 1
Ocena: 4/5
Knjiga je gotovo znana že večini od vas, a kljub vsemu naj na hitro obnovim njeno vsebino. V knjigi se avtor loti klasičnih del slovenske književnosti na moderen, mladini prijazen način. Dela obravnava tako, da jih zapiše z emojiji, prek Facebook objav, SMS sporočil, tvitov in podobno. Že sam ta pristop je unikaten in zabaven, potem pa ga Pižama začini še z značilnim smislom za humor in kombinacija je zmagovalna. Obdelamo dela, kot so Krst pri Savici, Povodni mož, Kozlovska sodba v Višnji gori, Na klancu, Drejček in trije marsovčki in še in še.
Poleg obravnave omenjenih besedil, nam Boštjan Gorenc nastavi tudi ogledalo, saj s tem, ko na dobro znana besedila pogledamo skozi subjektivne oči uporabnikov socialnih omrežij in novic na raznih spletnih portalih, lahko ugotovimo veliko tudi o družbi sami, ne le o določenih literarnih delih. V zapisih se včasih nasmejimo dvoumnemu pogledu na neko delo s strani na primer različnih (imaginarnih) uporabnikov socialnih omrežij, ali pa skozi senzacionalistične oči piscev internetnih člankov. Ker zgodbo sami dobro poznamo, nam je ta izkrivljen pogled smešen, ne pozabimo pa, da se tudi resnične zgodbe iz našega življenja pišejo na podoben način. Se tudi tam kdaj nasmejimo v smislu: "Oh, kako je to izkrivljeno?" ali enostavno vse sprejmemo za resnico?
Komu je delo namenjeno? Na prvi pogled je knjiga morda res bolj otroška, kvečjemu mladinska, saj naj ne bi bila "resna" in "strokovna." Meni gre ta omenjena resnost in strokovnost vedno bolj na živce. Seveda morajo biti stvari faktovno pravilne, a tudi v primeru recenzij knjižni blogerji večkrat dobimo pod nos, da je recenzija laičnega blogerja (kot sem npr. jaz in to vedno poudarim) manj vredna od nekoga, ki je literarni kritik s primerno izobrazbo. Da, za strokovne kroge se vsekakor strinjam, je pa dejstvo, da s strokovno naravnano kritiko dela ne prideš do širše množice bralcev, ki se enostavno ne znajdejo v vseh teh nepoznanih izrazih in govoru o prvinah literarnih del, ki povprečnemu bralcu niso ne znane, za razumevanje zgodbe in uživanje v njej pa niti potrebne. Knjižni blog ima en sam namen; predstaviti branje širši publiki, iz nebralcev narediti bralce, dobre knjige pa predstaviti širšemu občinstvu. Več, ko bralci berejo, bolj se razvijajo in bolj bodo dovzetni tudi za težja besedila in tudi bolj strokovne literarne kritike. A da pridejo do tam, potrebujejo najprej veselje do branja, le tega pa pretirana "strokovnost" zavoljo strokovnosti same, lahko prej odvzame, kot pa da.
Enako je z delom, ki je pred nami. Dobro se vsi zavedamo, da je učencem v osnovni šoli in kasneje dijakom v srednji šoli nujno potrebno predstaviti temeljna dela slovenske književnosti, mnogokrat se pa ne strinjam z načinom, na katerega je to izvedeno. Meni osebno je književnost v gimnaziji in v zadnjih razredih osnovne šole veselje do branja odvzela, namesto, da bi ga le še razvila in nadgradila. In to samo iz razloga, ki sem ga opisala zgoraj. Že tako ali tako so to težka besedila, katerim marsikateri najstniški možgani niso dorasli, če pa jih še predstavimo na vzvišen, preveč togo naravnan način, jih ne bomo čisto nič približali. Če bi v času mojega šolanja obstajala knjiga, kot so sLOLvenski klasiki, bi mi bilo vsekakor marsikatero od omenjenih del veliko bližje. Če ne drugega, se lahko z odlomkom iz te knjige naredi uvod v učno uro. Učenci/dijaki se malo nasmejijo, nato pa imajo dejansko nekaj osnovnega razumevanja o samem delu in voljo za razglabljanje o le tem...
Ob branju sem se imenitno zabavala, sem se pa na nekaj delih vprašala, če bi se morda mladostnik sam obesil bolj na šale in bi sploh videl skriti pomen za njimi. Pa tudi, če bi si zapomnil le šale - vsaj nekaj o določenem delu bi vseeno izvedel in bi nato na tem znanju lahko gradil.
Vsekakor še ena krasna knjiga izpod peresa Boštjana Gorenca. Številka 1 v naslovu pa mi ne da miru. Pride še drugi del?
LP Ajda