Avtorico doslej poznam predvsem po mladinskih romanih. Njeni Zmenki so sila simpatičen roman, ki so mi dali idejo, da bi morda pa vendarle kdaj poskusila z branjem Cankarja. Najnovejši roman me je presenetil že s s samo tematiko, saj z njim avtorica stopa iz cone udobja, kot je priznala sama. Vem, da ta korak morda ni bil tako suveren, zato kar takoj razčistimo: nobenega razloga ni bilo za skrb. Roman je odličen!
Knjiga št. 28/100
Mojca Rudolf - Solze, ki jih ni
Ocena: 4,5/5
V knjigi spremljamo zgodbe treh Irskih žensk, ki se vsaka na svoj način in v svojem časovnem obdobju bori s pričakovanji družbe. V sedanjosti se srečamo z Ann; mati in ženo, ki se z družino preseli na nov kraj, kjer v samoti vsi njeni dvomi govorijo še glasneje. V preteklosti se srečamo s Sheeno, ki po posilstvu zanosi, njene lastne družine pa ne zanimajo travmatične okoliščine, ampak si želijo le prikriti družinsko sramoto, Kitty pa spoznamo v najhujših okoliščinah - prav tako kot sramota lastne družine je bila poslana na "spreobrnjenje" k sestram Magdalenkam v eno od pralnic. Vse tri zgodbe se ves čas odvijajo na videz ena mimo druge, a bralec sluti, da se bodo na neki točki vendarle prepletle.
Roman priporočam tistim, ki ste v bralnem mrku ali pa za branje nimate časa ali energije. Ker so poglavja kratka, skoraj vsako pa se konča z informacijo, ki bralca vleče naprej, je roman zelo berljiv in prebavljiv. Ne vem, če bo razumljivo kar hočem povedati, ampak pri psiholoških trilerjih je včasih problem v tem, da se poglavja razvlečejo na več deset strani in, če bereš utrujen, v naglici, te to večkrat odbije. Glede na to, da je to avtoričin prvi poskus pisanja psihološkega trilerja, ji je uspelo več kot odlično. Seveda je v njem nekaj klišejskih stvari, ki pač žanrski literaturi pritičejo. Morda edina pripomba ob branju je to, da se avtorici pozna, da je to njeno prvo srečanje s tem žanrom, saj morda sam slog še ni tako tekoč, a kljub temu to ni moteče. Ta izredno težka zgodovinska tematika je v romanu obdelana z veliko mero tenkočutnosti in spoštovanja. Avtorici je uspelo, da dogajanja ne romanticizira in niti se ne naslaja nad njim, kar se v podobnih romanih rado zgodi. Osredotoča se na junakinje, njihovo doživljanje in njihovo osebno pot in zgodbo, Irska s svojimi zločini v imenu religije, pa služi le kot kulisa. Ravno s tem da dogajanju še večjo težo.
Ko nismo obremenjeni z grozovitimi zgodovinskimi dejstvi in številkami kot takimi, ampak dogajanje doživimo skozi čustvovanje in doživljanje posameznikov, oziroma v tem primeru posameznic, lahko še bolje dojamemo, koliko škode je bilo narejene, saj je vsaka zgodba zase enako tragična, ko se združijo v statistiko, pa nastane tak konglomerat čustev in tragičnih zgodb, da se od bralca precej oddalji. O sestrah Magdalenkah smo zagotovo že vsi slišali marsikaj, če ne drugega smo si ogledali film, a kot je napisala v zaključku avtorica sama, film hitro pozabiš, šele ko slišiš kakšno konkretno zgodbo, pa si lahko predstavljaš koliko bolečine je v teh zgodbah dejansko skrite. Skratka, odličen, odličen roman ob katerem se ti dvigne pritisk in ponovno dobiš vpogled v to, koliko bolečine lahko povzročijo religiozne organizacije pod krinko vere in "pomoči grešnikom" četudi to ravnanje z vero samo nima nobene povezave. Odličen roman, predvsem pa dobra hrana za možgane in osnova za nadaljnje raziskovanje tega dela irske zgodovine.
Svoj izvod lahko naročite na spodnji povezavi, avtorici pa še enkrat iskrene čestitke ob novi, odlični knjigi!
LP Ajda
Comments