24. junija 1859 se je v bližini italijanskega mesta Solferino v Lombardiji odvila zadnja bitka vojne za neodvisnost Italije. Francosko -Pieomontska vojska je v hudem boju porazila Avstro-Ogrsko vojsko in s tem pripomogla k priključitvi Lombardije k Italiji. Ta velika zmaga pa ni ostala brez posledic oziroma svojega dolga. Izgube življenj na obeh straneh so bile ogromne. Za posledicami bitke je takoj umrlo okrog 42.000 vojakov, še 40.000 pa za posledicami ran v dneh in mesecih po bitki. V času bitke pa je bil v bližini po naključju Henry Dunant .
Knjiga št. 54/100
Henry Dunant - Spomin na Solferino
Ocena: 4/5
Odraščajoč v premožni družini se je Švicar po rodu že od malega vključeval v razne humanitarne organizacije in tudi, ko je opazoval nečloveško trpljenje poškodovanih in umirajočih po bitki, ni stal križem rok. Kot prostovoljec se je vključil v pomoč pri oskrbovanju ranjencev na obeh straneh, hkrati pa nemočno opazoval številne smrtne žrtve, ki jih ne bi bilo, v kolikor bi bilo prostovoljcev in pomoči občutno več.
Takrat se mu je porodila ideja so ustanovitveni enotne, prostovoljne in neodvisne organizacije, ki bi v mirnih časih usposobila prostovoljce, predvsem bolničarje, ki bi lahko pomagali v času vojn in s tem preprečili še večjo in predvsem nepotrebno izgubo življenj. Leta 1863 je tako ustanovil organizacijo Rdečega križa, ki do danes predstavlja največjo humanitarno organizacijo na svetu, ki med seboj v Federacijo Rdečega križa in Rdečega polmeseca povezuje (vsaj) 137 nacionalnih odborov in več kot 250 milijonov članov. Med člani - prostovoljci bolničarji sem tudi sama.
Da je delo pomembno s humanitarnega vidika ni potrebno posebej poudarjati. Nenazadnje je pripeljalo tudi do Ženevske konvencije in Henry Dunant je prejel tudi prvo Nobelovo nagrado za mir. A poleg tega je knjižica tudi povsem solidno in zanimivo branje, ne glede na starost. Pri @rdecikrizslovenije so odlično poskrbeli za Dunantovo zapuščino in tekst obravnavali z večjo mero spoštovanja in odgovornosti, kot katera od večjih založb. Jezik je tekoč in bralcu prijeten, ne glede na težko vsebino.
V teh skrajno egoističnih časih, bi ta knjiga morala postati kar obvezno čtivo. Ne le za prostovoljce RK.
LP Ajda