• Ajda

Recenzija: Srce bije v dvojini

Srce bije v dvojini je knjiga slovenskih avtorjev; zakonca Rozman sta v njej namreč opisala svojo trnovo pot do družinske sreče. Ker nista mogla imeti svojih otrok, sta se odločila za posvojitev, sama pot do otroka pa je bila vse prej kot lahka. Knjiga te potegne vase tudi, če sam nisi starš in, če posvojitev otroka ni tvoje interesno področje. V njej je opisana kruta realnost vse več parov in knjiga te zna na trenutke kar precej razjeziti.


Knjiga št. 41 od 50

Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman - Srce bije v dvojini

Ocena: 4 od 5

Kot že rečeno, zakonca Rozman v knjigi opisujeta pot do posvojitve svojih dveh sinov; Izaque-ja in Jaco-ja, ki prihajata iz Gvineje Bissau. Sama nista mogla imeti svojih bioloških otrok, zaradi svoje starosti, pa nista bila idealna kandidata za posvojitev znotraj Slovenije, oziroma bi na potencialnega otroka čakala predolgo. Zato sta se odločila raziskati možnosti posvojitve iz tujine; najprej iz Evrope, nato pa iz Afrike. Zadala sta si tri pravila glede posvojenca: star naj bo manj kot eno leto, naj bo zdrav in naj bo sirota - skozi samo pot do družinske sreče sta prekršila vsa tri pravila.


Name osebno je knjiga naredila precejšnji vtis. Ne toliko z vidika materinske oziroma družinske sreče, kljub temu, da se me je dotaknil tudi ta aspekt, saj vsaki ženski, ki si srčno želi postati mati to iskreno privoščim. Poleg tega je res absurdno, koliko otrok ne uživa varnega družinskega okolja, na drugi strani pa je toliko staršev, ki bi jim lahko nudili vse kar bi potrebovali; tako z materialnega, kot čustvenega in vzgojnega vidika. Bolj so me razjezile birokratske in uradniške prepreke na katere sta naletela. Dejstvo je, da uradniški mlini v Sloveniji meljejo zelo počasi, razen takrat, ko nek urad potrebuje nekaj od tebe. To me je že od nekdaj jezilo na več področjih družbe, a v primeru življenj otrok, pa mi je sploh neverjetno, kaj vse si ljudje dovolijo. Poleg tega je v knjigi opisanih kar nekaj slabih izkušenj z ljudmi, ki izkoriščajo potencialne posvojitelje in jih finančno oškodujejo na račun posvojitve otroka. To se mi zdi (ne najdem boljše besede) res čista svinjarija, saj se namensko izkorišča čustveno labilnost posvojiteljev, tudi prek kazanja slik potencialnih posvojencev, na katere se starši že čustveno navežejo.


Najbolj od vsega pa me je razjezil del iz knjige, ki je malce spoiler, a nič hujšega, lahko izveste tudi, če niste brali. Za enega od dvojčkov starša izvesta, da ima malarijo. Ob tej diagnozi sta seveda obupana, saj sta glede na smrtnost med otroci v Afriki zaradi malarije prepričana, da je to huda in nerešljiva diagnoza. Njun prijatelj, ki je tudi njun voznik in prevajalec, jima pove, da ni to nič posebnega, da manj kot 3€ dasta za zdravilo v lekarni in otrok bo v nekaj dneh zdrav. Na tej točki sta zakonca Rozman in prek njiju tudi mi bralci, ugotovila, da med življenjem in smrtjo otroka v Afriki odloča znesek 2,70€ za tablete za malarijo. 2,70€!!!!! Nezaslišano! Si predstavljate? Dve kavici, maj kot ena škatla cigaret, manj kot kos torte, manj kot šund ženska revija. Toliko stane otroško življenje v Afriki. In svet ga ni sposoben "kupiti?!" Sama sem že več čet med Starši otrok sveta pri Unicefu, kar pomeni, da mesečno nakažem nek znesek za otroke v Afriki. Ta znesek je trenutno 30€ mesečno, po moji izbiri. Prijazna prostovoljka mi je enkrat po telefonu razlagala, da za ta denar lahko rešim življenje desetim afriškim otrokom. Malo sem zavila z očmi, ker se mi je zdela številka res malce napihnjena. Ob branju te knjige sem požrla cmok v grlu, saj je dejansko to lahko res. Gotovo se bo našel kdo, ki me bo prepričeval, da se tem organizacijam ne sme zaupati, da denar ne pride do otrok... Morda res, a to je karma vodilnih na teh organizacijah. Jaz podarim kar mislim, da je prav in upam, da s tem pomagam vsaj kakšnemu od otrok, kot sta Izaque in Jaco.


Zgodba se mi bo vtisnila v spomin. Nisem ji podelila najvišje ocene, saj morda ni največji literarni dosežek, a saj to vendarle niti ni njen namen. Kljub temu je tudi kot roman izredno dobro berljiva, dovršena in zaokrožena zgodba. Všeč so mi odlomki, ki so pripovedovani z vidika mame dvojčkov. Všeč mi je, da se zgodba pripoveduje z obeh zornih kotov; Alenkinega in Igorjevega. Všeč mi je pa predvsem, da ta lepa srečna družina zdaj končno v miru živi v Sloveniji, kjer med življenjem in smrtjo otroka ne odloča cena dveh kav z mlekom.


LP Ajda

122 views0 comments

Recent Posts

See All