Zdi se mi, da fantazijska literatura v Sloveniji doživlja pravi preporod. Ne le, da končno dobivamo prevode kultnih fantazijskih serij, kot je npr. Veščec, pojavlja se tudi vse več fantazijskih del izpod peresa domačih avtorjev. Na moji knjižni polici jih je tako prostor našlo že kar nekaj, je pa res, da traja kar precej časa, da se jih lotim. Gradnja fantazijskega sveta od bralca zahteva nekaj več zbranosti in energije in, če ju nimam, se takšnih del za njihovo dobro raje ne lotim. Strašilka pa je prijetno, kratko delo, ki s svojo urbano fantazijo dovoljuje, da se je lotite tudi takrat, ko morda nimate volje za kaj bolj zapletenega.
Knjiga št. 44/100
Davorka Štefanec - Strašillka
Ocena: 4/5
Alba je na prvi pogled čisto navadno mlado dekle. Hodi v šolo in išče pozornost fanta Oliverja. Zaradi njenih nenavadnih oblačil in neukrotljivih las jo zlobneži kličejo Strašilka, k temu pa ne pripomore dejstvo, da lahko Alba prikliče ptice in, da svoj čas na splošno raje preživlja v naravi, kot pa pri običajnih mladostniških aktivnostih. Kljub temu, da je Alba malce čudaška, pa si nihče ne predstavlja, da je v resnici na misiji, da postane najmlajša vladarica Podsveta. In da je Oliver njena zadnja naloga.
Ko sem pričela z branjem sem predvidevala, da je roman namenjen mlajšim bralcem, nisem si pa mislila, da je tako zelo mladinski. Glavni junaki sicer niso tako zelo mladi, saj so srednješolci, v zadnjem letniku pred fakulteto. A njihovo vedenje, težave in komunikacija v romanu so velikokrat na malce mlajši, celo osnovnošolski ravni. S tem sicer ni čisto nič narobe, sem se pa morala malce prilagoditi na to, da je to res mladinska literatura v tistem pravem pomenu.
Strašilka je sicer fantazijski roman, ki pa je skoraj v večji meri tudi ljubezenski. Rdeča nit romana je porajajoča se mlada ljubezen in dodaten faktor, ki jo otežuje in onemogoča - Albina skorajšnja vrnitev v Podsvet. Protagonistka se sooča z razpetostjo med čustvi in dolžnostjo. Med ljubeznijo in svojo na videz že začrtano usodo. V prvih dveh tretjinah romana tako fantazijski aspekt ni preveč poudarjen in tudi, ko se pojavijo fantazijski elementi, jih avtorica bralcu predstavlja subtilno, brez razlage ali gradnje fantazijskega sveta, ki se v celoti razkrije šele proti koncu knjige.
Začetek knjige se mi je zdel malce počasen, a se je na polovici stvar precej bolj zapletla in postala res zanimiva. Konec kar kliče po nadaljevanju, ki prihaja - upam, da čim prej. Zdi se mi izredno dobro, da dobivamo vse več literature fantazijskega žanra tudi izpod peresa domačih avtorjev. Ko je postavljena v čudovit svet Tolmina in reke Soče, pa nam magično potovanje ne uide.
Čestitke avtorici!
LP Ajda