• Ajda

Recenzija: Tam, kjer pojejo raki

Updated: Jul 13, 2020

Uf... Tale recenzija se bo spisala pod močnim vtisom. Knjigo sem končala približno 15 minut nazaj in komaj čakam, da vam povem o njej. To je prva knjiga po dolgem času, ob kateri sem jokala. Večkrat. Knjigo sem gledala najprej na tujih spletnih straneh, potem na knjižnih policah domačih knjigarn, a me naslov nikakor ni pritegnil. In še zdaj po vsem trdim, da je to res butast naslov. Sicer, ko vam bom razložila (brez spoilerjev!) zakaj je tak, je malo lažje razumet, a vseeno... Ni najbolj zveneča zadeva za vzet v roke. Ampak vseeno, pustimo naslovnico pri miru, kajti vse ostalo... Vau!


Knjiga št. 19 od 25

Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki

Ocena: 5 od 5


Najprej nekaj osnov glede knjige in njene avtorice. Za avtorico Delio Owens je knjiga prvenec, ki ga je spisala pri skoraj sedemdesetih letih. Dovolite si, da se ta informacija usede. PRVENEC PRI SKORAJ SEDEMDESETIH. Osupla sem bila nad to informacijo. Dalje, takoj na naslovnici je napis: Poetični roman o hrepenenju po dotiku in človeški bližini. Takoj, ko sem to prebrala sem pomislila: bruh, to pa ne bo zame. Vsak, ki me pozna namreč ve, da nisem za neko pocukrano romantiko in pretirano liričnost v literaturi. Vsa tista neskončna opisovanja padajočih kapljic vode v katerih se je odseval strah, ki je zrl iz njenih oči (to je zraslo na mojem sarkastičnem zelniku), so meni popolna izguba časa.


Na srečo me je ta roman prepričal na podoben način, kot me je v otroštvu prepričal Josip Vandot. Ja, J.K. Rowling nam je ustvarila svet, ki je bil tako magičen in verjeten, da smo si vsi želeli živeti v njem. A pobrskajte po spominu in poiščite v sebi občutke ob prvem branju Kekca ali kateregakoli od Vandotovih del. Mojstrana, Martuljek... To so zame še vedno imena, ob katerih dobim metuljčke v trebuhu. Vandot je znal tem resničnim krajem z živimi opisi dodati takšno magičnost in nas obenem ponesti tja. In enako je uspelo avtorici. Pojma nisem imela o čem govori, ko je opisovala močvirje in močvare ob (namišljenem) Barkleyevem zalivu na obali Severne Caroline. Med branjem romana sem poguglala te kraje in videti so natanko tako, kot sem si jih predstavljala. Opisovala je vso to naravo, živali, sledove živali, ki jih je opazovala in odkrivala.... Na spodnji sliki je močvirje podobno tistim o katerih govori avtorica.



Tu moram poudariti, da sem kot zaprisežen naravoslovec, kar požirala vso to naravo. Če vas ta tematika ne zanima tako zelo, vam mogoče knjiga ne bo tako zelo všeč, a vseeno ima toliko različnih prepletajočih se zgodb, da vam zagotovo ne bo slaba.


No, pa povejmo še kaj o zgodbi. Kya je deklica, ki s svojo družino živi v močvirju stran od mesta. Zgodba se dogaja v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bila rasna vprašanja in vprašanja spola še veliko bolj kočljiva kot danes. Njen oče je nasilen alkoholik, zato mama pri Kyinih šestih letih za vedno zapusti družino. Eden za drugim odhajajo starejši bratje in sestre in deklica kmalu ostane sama z nasilnim očetom. Ko nekega dne še on odide "po opravkih," ostane deklica sama in od takrat naprej skrbi sama zase in za svojo kočo. Roman ima še drugo zgodbo, ki teče vzporedno skozi roman a v drugem časovnem obdobju. Leta 1969 se zgodi domnevni umor; v močvirju najdejo mrtvega moškega iz mesta in vsi prsti so uperjeni prav v "Močvirko."


Ponavadi mi ni preveč všeč vzporedno dogajanje v dveh časovnih obdobjih, tu pa se to dogaja izredno spretno, saj se v enem obdobju dogaja preiskava umora, v drugem obdobju pa se dogodki le temu bližajo z druge strani.


V originalni, Kyini zgodbi se srečamo z ogromno družbene problematike; od vprašanja rase in spola, kot sem že rekla, pomenom ljubezni, občutkom zapuščenosti, z vprašanjem zvestobe in telesnega stika. Velik pomen daje avtorica najzgodnejšim vplivom iz otroštva in zapuščini, ki jo otrok dobi iz družine in nese s seboj skozi življenje. Srečamo se z vprašanjem predsodkov in obsojanja, ter sojenja knjige po platnici (kako prikladno se je to zgodilo tudi z dejansko knjigo, ne le z njeno glavno junakinjo). Skratka knjiga ima veliko globljih pomenov in stvari, ki so me ganile, niso tiste na prvo žogo, ampak majhni znaki ljubezni in pripadnosti, ki jih skozi življenje doživi Kya, ki nikoli ne pripada nikomur in, ki ni nikoli prav ljubljena.


Knjiga vsekakor ni poveličevanje žrtve in njenega trpljenja, ker tega ne prenesem, je le lep prikaz tega, kako se lahko človek poveže z naravo, v njej najde tolažbo in življenjski smisel. In še pomen naslova. Mama je glavni junakinji (in tudi mama avtorice njej dejansko v resničnem življenju) dejala, da, če ne ve odgovora, naj gre tja, kjer pojejo raki. To pomeni tako daleč v divjino, da bo našla odgovor.


Več od tega o knjigi ne bom povedala, ker jo morate absolutno prebrati. Knjiga se je uvrstila na seznam precej dobro znanega knjižnega kluba igralke Reese Witherspoon in hvala bogu, da je tako, saj ji je tudi to zagotovo dalo neko publiciteto, s pomočjo katere se je roman zavihtel na lestvice najbolj prodajanih in konec koncev tudi v naše knjigarne. Ne vem, ali se kakorkoli razmišlja v smeri snemanja filma po tej knjigi (Reese namreč rada snema filme po knjigah iz svojega knjižnega kluba, sploh, če imajo močne ženske protagonistke), če pa se, pa upam, da bo narejen dobro in kvalitetno. Zgodbo bi zagotovo z veseljem videla na filmskem platnu a le, če bo pravici zadoščeno in bo res vrhunsko posneta.


Uživajte v branju!




149 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now