Mahlerja, avstrijskega striparja in ilustratorja, sem že spoznala prek risoromana Alica v Sussexu, ki sicer name ni naredil pretiranega vtisa. Že takrat sem slutila, da ni kriv strip sam, ampak moje osebno preslabo poznavanje izbirnega materiala, na katerega se je delo opiralo. Zdaj, ko sem dobila novo priložnost z avtorjem, sem prepričana, da sem bila v prvem primeru za manjši bralni užitek kriva čisto sama, kajti ob najnovejšem prevodu sem se na glas krohotala.
Knjiga št. 85/100
Mahler - Teorija umetnosti vs. gospa Goldgruber
Ocena: 4/5
Glavno vprašanje celotnega dela je, kaj je sploh umetnost? Je strip umetnost? Seveda je. Tudi Miki miška? No... Neka razlika vendarle mora biti. Ampak kje tiči? S tem vprašanjem se sooča avtor že celo življenje, sprožilec nastanka te knjige pa je finančnica, gospa Goldgruber, ki želi, da stripar dokaže, da je njegovo delo res umetnost, da mu lahko odobri nižjo stopnjo obdavčitve, ki umetnikom pripada. Tekom cele knjih se torej avtor skuša prebiti do dna temu vprašanju in zadostiti gospe Goldgruber.
Knjiga je izredno zabavna predvsem zato, ker so vse humorne situacije v njej še kako resnične in poznane. Če je stvar komercialno uspešna, za umetniško srenjo to ni umetnost in jo zavrača. Če ni dovolj širše sprejemljiva, jo zavrača javnost in zadeva ni dovolj komercialno uspešna, da bi umetnik z njo preživel. Umetnost se na eni strani poveličuje, na drugi strani tlači nekam v ozadje. Postavlja se jo na piedestal in spravlja v zatohle kote predavalnic, v katere nihče ne vstopi.
Priznam, da imam tudi sama velikokrat težavo s sprejemanjem, da je umetnost že vse, čemur rečemo umetnost. Pa četudi je to na steno nalepljena banana. Po branju te knjige, po vsem sočutju in strinjanju z umetnikom, pa vseeno tudi jaz ne bi znala odgovoriti gospe Goldgruber.
Še en krasen izdelek iz @vigevageknjige_
LP Ajda