• Ajda

Recenzija: Testamenti

Updated: Jul 13, 2020

Nekaj tednov nazaj sem prvič prebrala uspešnico Margaret Atwood: Deklina zgodba. Knjiga me je povsem prevzela, vmes sem pogledala še istoimensko serijo (ki sem jo binge-watch-ala in komaj živela s po nekaj urami spanja, priznam), zdaj pa sem se po krajšem premoru od Gileada, lotila še nadaljevanja - Testamentov.


Knjiga št. 8 od 25

Margaret Atwood, Testamenti

Ocena: 3,5 od 5

Knjiga Testamenti je bila napisana skoraj 35 let po svoji predhodnici in mislim, da ni nobeno naključje, da se je je avtorica lotila ravno v času, ko je prvotni roman spet prišel na lestvice bolj prodajanih in, ko je istoimenska serija na vrhuncu priljubljenosti. Roman je zasnovan drugače kot prejšnji in s tem v mislih se ga moraš tudi lotit saj, če pričakuješ enako bralno izkušnjo, kot pri Deklini zgodbi, je zagotovo ne boš dobil.


Kot samo ime pove, je roman sestavljen iz testamentov - pričevanj treh žensk. Prva od njih je Teta Lydia, ki jo dobro poznamo iz prvega romana in nadaljevanke. Druga je mlada ženska, ki je bila ob ustanovitvi Gileada stara le nekaj let in ne pozna drugačnega sveta, kot Gilead. Tretja je najstnica, ki živi v Kanadi in dogajanje v Gileadu opazuje od daleč. Zanimivo je to, da končno dobimo pogled še iz drugih perspektiv, kot smo je bili vajeni v prvem romanu. Tekom romana se vse tri zgodbe na neki točki prepletejo, a o podrobnostih ne bom pisala, da ne pokvarim branja tistim, ki se boste romana še lotili.


Roman je napisan z enostavnejšim jezikom kot prvi, ni tiste liričnosti, ki smo je bili deležni prek Odfredinih sanj o preteklem življenju, a to me niti ne moti. Bolj me moti predvidljivost in to, da sem za kar nekaj razpletov vedela že dolgo preden jih je avtorica dokončno razkrila. Na splošno se mi knjiga zdi malce... ne bi rekla prisiljena, ampak... Se spomnite pred leti, ko je JK Rowling izdala scenarij The Cursed Child, ki se je prelevil v Broadwaysko predstavo in še vedno igra po svetu. No, takrat so bili mnogi oboževalci Harrya Potterja mnenja, da je bilo nadaljevanje zgodbe oziroma pisanje zgodbe, ki se dogaja 15 let po koncu zadnje knjige, povsem nepotrebno in, da ni prineslo za oboževalce franšize nič dobrega. Menili so tudi, da je knjiga nastala kot priložnost dodatnega zaslužka in ne, kot plod sicer izjemne domišljije Rowlingove. Sama sicer Cursed Child-a nisem prebrala, čeprav ga imam na polici, zato ne bom sodila, se pa po slišanem bolj kot ne strinjam. Pri Testamentih se mi zdi, da je situacija zelo podobna.


Čeprav se je Deklina zgodba končala s številnimi vprašanji in negotovostjo, nisem prepričana, če je potrebovala nadaljevanje. V tem nadaljevanju smo sicer dobili odgovore na številna vprašanja in zaključke, ki smo si jih morda želeli, a vseeno sem na trenutke dobila ravno ta občutek - da je Atwoodova napisala knjigo, ki smo si jo bralci želeli, ne pa takšno, kot jo je ona želela napisati. Ne razumite me narobe, roman je daleč od slabega in tudi njegovih skoraj 500 strani sem hitro prebrala. Zgodba teče hitro, treba se je sicer navaditi na preskakovanje med vidiki pripovedovalcev, a ni nič motečega. Roman je dober, nisem pa prepričana, da je bil potreben. Na nekaj točkah se mi tudi zdi, da se navezuje na dogodke, ki so se zgodili v seriji, v knjigi pa ne. Npr. skoraj po božje v Gileadu častijo dojenčico Nicole, ki so jo ugrabili in odpeljali v Kanado pripadniki organizacije Majski dan. Med tem npr. v knjigi ni sledu o dojenčici Nicole, saj Odfreda v knjigi ni niti noseča. Tekom branja sem dobila občutek, da je avtorica včasih pozabila koliko vedo samo bralci knjige, ki niso pogledali serije. Potem se nekajkrat skuša popraviti, dopolniti zgodbo tako, da se ujema... Meni, ki sem gledala serijo ni moteče, ne vem pa kako je tistim, ki so le brali knjigo.


Skratka, ali bi knjigo priporočila v branje tistim, ki so brali Deklino zgodbo? JA, vsekakor! Ali bi oboževalci te zgodbe preživeli tudi brez nadaljevanja? Tudi JA! Ampak tukaj je, vsekakor pa ni slabo! Franšizi ne dela krivice, ne pokvari zgodbe, ni protislovij, ki jih avtorica ne bi znala utemeljit... Tako, da v branje vsekakor priporočam vsem. Ocena pa je vseeno nižja od ocene Dekline zgodbe. Ko boste prebrali, se boste najbrž strinjali.


LP

Ajda

53 views0 comments

Recent Posts

See All