Najbrž sem zeloooo pozna z branjem te "resnične" zgodbe, ki je pred časom naredila pravi bum med bralci in predvsem poskrbela za poplavo literature, ki se dogaja v taboriščih. Sama že v splošnem nisem pretirana ljubiteljica literature z vojno tematiko, me je pa ta fenomen vsekakor zanimal.
Knjiga št. 56/70
Heather Morris - Tetovator iz Auschwitza
Ocena: 3/5
Svojo zgodbo o treh letih preživetih v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau je avtorici nekaj mesecev pred smrtjo povedal Lale Sokolov, Slovaški Jud, ki je leta v taborišču preživel le zaradi svojega položaja - po sili razmer je postal Tetovator, ki je sojetnikom na roke tetoviral številke. Med bivanjem se je zaljubil v Gito, tudi jetnico in to naj bi bila zgodba o veliki ljubezni in humanosti. Kar na nek način tudi je, seveda.
A zame je to predvsem zgodba o pretiravanju, romanticiziranju travmatičnih dogodkov in poneverjanju zgodovinskih dejstev. Že med branjem samim sem strigla z ušesi nad določenimi dejstvi in po kratkem spletnem brskanju ugotovila, da je v zrak skočil tudi sam spominski park Auschwitz-Birkenau. Ne le, da so napačne osnovne informacije, kot je Gitina jetniška številka, ki je v knjigi tako prominentna, napačno je predstavljeno tudi življenje jetnikov.
Če ste brali knjigo Kljub vsemu reči življenju da, Viktorja E. Frankla, ste izvedeli, da vse očitane spolne dogodivščine med jetniki enostavno niso bile mogoče, saj so bili tako podhranjeni ljudje enostavno nezmožni in nezainteresirani za spolnost. Če je to kar v knjigi piše res, je šlo našima junakoma bodisi zelo dobro, ali pa je zadeva hudo za lase privlečena. In tudi samo življenje v taborišču, ne glede na to, da je seveda opisano kot kruto, je opisano veliko lažje in bolj vzdržno od dejanske situacije. Najbrž bo kdo rekel, da pretiravam in, da je knjiga pač knjiga. Po eni strani je to res in ja, saj večina romanov nima nobene veze z resničnostjo - a večina ni predstavljena kot resnična zgodba. Avtorica celo trdi, da je bilo 95% zgodbe faktovno in zgodovinsko preverjene. Povabim vas k branju članka, kjer se o romanu izrazijo v spominskem parku Auschwitz-Birkenau in boste točno vedeli o čem govorim: https://www.theguardian.com/books/2018/dec/07/the-tattooist-of-auschwitz-attacked-as-inauthentic-by-camp-memorial-centre.
Kot rečeno - zadeva se mi ne bi zdela problematična, če bi bila označena kot zgodovinska fikcija, a avtorica trdi, da je 95% zgodbe resnične, v kar jaz močno dvomim. Privoščim glavnima junakoma, da sta doživela srečen konec, ne vem pa, če je dovolj poudarjeno kako zelo veliko srečo sta s tem dejansko imela in kako neobičajno je bilo to za tisti čas in kraj.
Tudi slog pisanja ni najboljši, pozna se, da bi morala biti zadeva najprej scenarij, ki ga je avtorica preoblikovala v roman. Skratka precej povprečna zadeva, bom pa najbrž enkrat prebrala tudi nadaljevanje in Zgodbe upanja. Imam namreč občutek, da bi znali biti naslednji romani veliko boljši, saj so bili že v štartu pisani kot romani.
LP Ajda