• Ajda

Recenzija: To noč sem jo videl

S kresnikom nagrajen Jančarjev roman mi je bil že mnogokrat priporočen, zato je kmalu našel mesto na moji knjižni polici. V roke sem ga prvič vzela lani na dopustu, a mi branje nekako ni steklo. Kot sem že dostikrat povedala, sem zelo razpoloženjska bralka in ni nujno, da mi knjiga, ki mi v nekem trenutku ni preveč dišala, ne bo všeč kdaj kasneje. Ponovno sem jo vzela v roke letos, po pravici povedano zato, ker je ustrezala enemu od kvadratkov poletnega knjižnega binga. Žal sem se tudi ob tokratnem branju morala kar malce prisiliti, da sem knjigo dokončala, čeprav temu ni botrovala ne zgodba, ne stil pisanja.


Knjiga št. 47/70

Drago Jančar - To noč sem jo videl

Ocena: 4/5

Roman govori o ekscentrični Ljubljančanki Veroniki Zarnik in o zadnjih nekaj letih njenega življenja. O njej pripovedujejo njen ljubimec - jugoslovanski oficir, njena mama, nemški oficir s katerim sta z možem prijateljevala, gospodinja Joži in pomočnik na posestvu. V vseh teh prvoosebnih pripovedih spoznamo Veroniko le skozi oči drugih, svojega lastnega glasu pa ne dobi. O njej izvemo veliko, predvsem pa se skozi pripovedi počasi a zanesljivo odstre zla slutnja o koncu njenega življenja.


Roman je bil baziran na življenju zakoncev Hribar, ki sta imela v lasti grad Strmol, Ksenija Hribar pa je bila tako navdih za lik Veronike, vključno z nenavadnim ljubljenčkom - aligatorjem. V vseh pripovedih v knjigi izvemo, da je bila Veronika res posebna ženska, ki se ni pustila ukloniti duhu časa in predispozicijam, ki so za ženske takrat veljale. Kljub vsemu ne morem reči, da je lik meni osebno preveč simpatičen - sicer otroško navdušena nad življenjem je mnogokrat ravnala le v skladu s svojo lastno voljo in željami, ne glede na čustva in dobrobit drugih. Sicer si ni zaslužila takšne usode, a vseeno... Je bilo pa osvežujoče videti večplastno, ne nujno povsem na prvo žogo simpatično protagonistko.


Roman je težak, sicer lepo spisan, a eden tistih, po katerem ne moreš poseči v vsakem razpoloženju in trenutku. Meni osebno je branje oteževal tudi izjemno neprijeten in zgoščen tisk, a temu pač botruje tudi moja težava s pozornostjo, ki si pač želi nekaj več odstavkov ipd. Na splošno imam težave z branjem knjig, kjer je poravnava zelo zgoščena, z majhno pisavo, majhnimi razmaki med vrsticami. Tu kot rečeno krivda nikakor ni na vsebini romana samega, a meni žal takšna oblika teksta povsem uniči bralno izkušnjo. Enako težavo imam pri zbirki, ki je pred časom izhajala pri enem od časopisov - z rumenimi hrbti in zvenečimi imeni domače in svetovne literature; odlični romani z obupno oblikovno podobo. Ampak kot že rečeno, to je čisto moja težava, ki je pač zame specifična in jo moram vzeti v zakup.


Glede na ves pomp roman pri meni ni dosegel pričakovanj, zagotovo pa ni slab in razumem zakaj ga imajo ljudje radi. Zdi se mi le, da bo počasi potrebno v slovenski literaturi poseči še po kakšni drugi tematiki, kot pa po posledicah te ali one vojne. Zame osebno je ta tema že rahlo izpeta, očitno pa je v kolektivni podzavesti še vedno želja po razkrivanju tančic tistega obdobja. Drži sicer tudi to, da je Jančarjev roman nastal v obdobju, ko ta tematika še ni bila tako zelo prežvečena, a jaz osebno sem v kratkem obdobju prebrala čisto preveč knjig z vojno tematiko in bi res potrebovala nekaj pavze od teh tem. Kljub vsemu se mi zdi, da je skušal Jančar preseči tipičen ženski lik iz slovenskega filma ali literature, kjer je bila ženska lahko le troje; žena in mati, ljubica in kurba ali pa partizanka. Zagotovo ga je presegel, saj je Veronika (sicer tudi žena, tudi ljubica) imela več svoje osebnosti in drugih vlog, ne le zgoraj naštetih.


Vsekakor dober roman, ne pa eden mojih najljubših.


LP Ajda

154 views0 comments

Recent Posts

See All