No, pa smo spet pri potopisnem romanu, ki govori o pohodništvu. Ne vem kaj je z mano in pohodniško literaturo. Morda neka tiha želja, da se vendarle spravim k sebi, v kondicijo in potem v hribe? Da bom roman Transverzala prebrala sem vedela že, ko ga je avtor nekaj časa nazaj napovedal. Takrat sem bila ravno po branju njegove Apalaške poti in sem si mislila, da Transverzale vendarle še lep čas ne bo. A vmes je bilo nekajkrat konec sveta in voila! Roman je izšel! Takoj, ko je bilo možno sem ga naročila, v opombo pri naročilu pa dopisala, da bi bila sila vesela avtorjevega podpisa. Knjiga s posvetilom je bila tako kmalu v mojem nabiralniku, sedaj pa že prebrana stoji na moji knjižni polici.
Knjiga št. 49 od 50
Jakob Jaša Kenda - Transverzala
Ocena: 5 od 5
Transverzala je potopisni roman, ki govori... ja, o Transverzali, kaj pa! Zagotovo vsi veste, da je Transverzala drugo ime za Slovensko planinsko pot, ki sega od Maribora pa do Ankarana in prehodi skoraj ves planinski svet v Sloveniji. Avtor, ki je kot prvi Slovenec prehodil slovito Apalaško pot v Ameriki, pa se je Transverzale lotil malce drugače. Prvotno je bila namreč mišljena kot krožna pot in avtor se je odločil, da jo tako skuša tudi prehodit. Del poti gre po prvotni "stari polovici," del pa je trasiral avtor sam oziroma s pomočjo načrtov, ki so že obstajali za krožno pot. Krožna pot je bila namreč predlagana že leta 1951, a so jo uspeli realizirati in označiti le polovico in tako je ostalo do danes. Oziroma do lanskega leta, ko jo je Kenda prvič prehodil v krožni obliki, kakršna naj bi Transverzala tudi bila.
Trasa Transverzale, kot jo je prehodil Kenda meri kar 1160km in skoraj 70km skupnega vzpona v najbolj zahtevni obliki, v tisti manj zahtevni pa le za odtenek manj. Za hojo po njej potrebujemo približno dva meseca. Avtor si je poleg tega, da je traso na nekaterih mestih spremenil, da bi bila bolj atraktivna od malce zastarele Slovenske planinske poti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, zadal tudi cilj, da bi v prihodnosti splaniral tri različice transverzale glede na težavnost; poti za smele svizce, gajstne gamse in korajžne kozoroge. V traso je planiral tudi pristopne poti, ki povežejo Transverzalo z večjimi slovenskimi mesti. On sam npr. je pot začel dobesedno doma in krenil nanjo iz domače Ljubljane.
Dejstvo je, da jaz bi najbrž tudi svizce težko dohajala, a mi zaradi tega roman ni bil nič manj zanimiv, saj je poleg pohodniškega romana, tudi na splošno odličen potopisni roman, poln humornih vložkov in zanimivosti s poti. Prvi del poti je avtor prehodil s svojima otrokoma, nato je nekaj časa hodil sam, kasneje sta se mu pridružila ameriška kolega pohodnika, s katerima je prehodil del Apalaške poti, zaključil pa je pot ponovno sam.
Pri romanu mi je bil izredno všeč avtorjev način pisanja, saj ima nekakšen iskriv in živahen ritem pisanja, ki s pretkanimi humornimi vložki in dobro umeščenimi informacijami o sami poti, kot tudi o stvareh, ki jih je videl ob njej, bralca drži pri knjigi. Apalaški poti sem dala malenkost nižjo oceno in sicer 4,5, saj se mi je takrat zdelo malce preveč podatkov o posameznih krajih v Ameriki, o njihovem gospodarstvu ipd... Zdaj, ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je sicer v obeh knjigah količina tovrstnih podatkov primerljiva, a seveda pač raje poslušaš o svoji domovini in ti je bolj zanimivo, če kraje že poznaš. Res je v knjigi ogromno zanimivih dejstev o Sloveniji in te kar malo pobožajo po duši. Oh, v kakšni čudoviti državi živimo! Na začetku sem mislila, da bo preveč pisanja o trasiranju prvotne Transverzale, saj je prvih nekaj poglavij veliko govorilo o načrtovanju Transverzale v drugi polovici prejšnjega stoletja, a je bilo tudi teh podatkov ravno dovolj. Brez nekega zgodovinskega ozadja, namreč težko razumeš določena dejstva in odločitve v sedanjosti.
Ko sem knjigo na koncu zaprla, sem bila kar nekako ganjena in ponosna na lepoto naše države. V dneh, ko moramo biti doma, smo omejeni (zaenkrat) na svoje statistične regije, ko je večina javnega življenja na pavzi, smo lahko več zunaj in preživljamo čas v domačem okolju. Knjige, kot je Transverzala, nas spomnijo, da ni nujno vedno lepo in super fajn le tisto, kar je nekje daleč, kar je eksotično, drago in tuje. Zakaj ne bi vsako leto med dopustom namesto ležanja na isti hrvaški plaži raje raziskali kak delček naše države? Razumem, da marsikdo ni dovolj opremljen (ne s številom dni dopusta, ne s kondicijo), da bi prehodil celotno Transverzalo v enem kosu, a vsak od nas ima zagotovo toliko kondicije in časa, da si vzame nekaj dni in je prehodi delček. Pa naslednjič delček in naslednjič spet... Zakaj pa ne!
Roman priporočam vsem ljubiteljem narave, pohodništva in Slovenije. Roman in več informacij o Transverzali sami dobite na: https://www.transverzala.si/.
LP Ajda