• Ajda

Recenzija: Unnatural causes

Updated: Jul 13, 2020

Če sem se ob knjigi Make your bed spraševala, če je s svojimi 130 strani fer, da se šteje za eno celo prebrano knjigo, je knjiga o kateri pišem danes povsem opravičila seštevek prebranih del. Stvarna literatura v angleškem jeziku na drobno napisanih 450 straneh, bi skoraj lahko štela za dve knjigi, zato mi je oproščeno branje tiste enourne lahkotnice izpred nekaj tednov.


Knjiga št. 10 od 25

Dr. Richard Shepherd: Unnatural Causes

Ocena: 4 od 5

Unnatural Causes je knjiga, ki se je verjeli ali ne priporočila sama. Zanjo nisem slišala od nobenega znanca, ampak se mi je pojavila med predlaganimi deli na strani bookdepository, kjer največkrat naročam knjige v angleškem jeziku. (Samo predstavljate si lahko, med kakšnimi deli ponavadi brskam, če je bilo to eno od predlaganih.) Mene osebno že od nekdaj fascinira vse kar je nenavadno. Ne nujno oklutno, nadnaravno, tudi sama človeška psiha, psihopatologija človeka... Eno od mojih interesnih področij so npr. serijski morilci oziroma psihološko profiliranje le teh. Kje je meja, ki loči človeka od pošasti in kaj ga pripelje do nje? Od tod se je razvilo tudi zanimanje najprej za forenzično psihologijo, potem naprej do same forenzične znanosti in seveda del tega je tudi forenzična patologija.


Kljub temu, da je smrt, še posebej v sumljivih okoliščinah, morbidna tema, ki ni ravno conversation-starter na kakšnih lahkotnih kavicah s prijatelji, je meni izredno zanimiva celotna znanost povezana z njo. Vse informacije, ki jih truplo lahko pove o življenju in smrti osebe, faze in načini razkrajanja, načini identifikacije, pa tudi postopki pri masovnih nesrečah in množičnih smrtih ob naravnih nesrečah. Nenazadnje pa tudi odnos do smrti s strani tistih, ki se službeno vsak dan srečujejo z njo.


Knjiga je v bistvu obenem avtobiografija dr. Richarda Shepherda, obenem pa strokovno delo, ki nam ponudi vpogled v forenzično patologijo iz prve roke. Dr. Shepherdu je kot otroku umrla mama in takrat je bilo okrog otrokovega soočanja s smrtjo sprejetih kar nekaj napačnih odločitev. Nikoli ni izvedel, da je mama res hudo bolna, dokler ni umrla, ni je videl, se poslovil od nje, niti mu niso dovolili, da gre na pogreb. Ta senca smrti ga je spremljala skozi vse otroštvo in avtor sam predvideva, da je kljubovala tudi njegovi odločitvi glede študija. Tekom življenja poleg svoje kariere kot eden najbolj priznanih forenzičnih patologov Velike Britanije, opisuje tudi vpliv svojega dela na lastno psiho in zasebno življenje. Žena Jen je po rojstvu otrok začela študirati medicino, jo tudi uspešno dokončala in delala kot zdravnica. Sam se je pri delu z mrtvimi naučil oddaljiti se od čustvenega vidika svojega dela, oziroma le to zamaskirati. Kot opisuje, so se ga nekateri primeri sicer dotaknili bolj kot drugi, a vsekakor je moral velikokrat zavestno povoziti čustva do žrtve, da se je lahko doma udejstvoval kot normalen družinski človek. Rodila sta se mu dva otroka, sin je kasneje postal veterinar, hči pa zdravnica. Po tem, ko sta otroka odrasla, sta se z ženo preselila iz Londona na mirnejši otok, kjer sta se soočena z realnostjo življenja mimo eden drugega, grajenja zidov okrog sebe, skrivanja pred čustvi in stalnega hitenja, odločila, da se ločita. Oba sta se ponovno poročila.


Po ločitvi je imel dr. Shepherd vse manj konkretnih primerov, saj je tudi forenzika v letih njegovega službovanja zelo napredovala in forenzični patolog praktično ni bil več tako pomembna priča v kriminalnih dejanjih, kot poprej. Ko so njega in kolegico, ki sta skupaj opravila obdukcijo na nenadno umrlem šestmesečnem dojenčku, obtožili malomarnosti in s tem ogrožanja varnosti prihodnjih otrok njegovih staršev, je doživel kolaps in bil sprejet v psihiatrično ustanovo. Diagnosticiran je bil s post-travmatsko stresno motnjo (PTSD) in kot del terapije je napisal prav to knjigo. Iz tistega obdobja prihaja naslednji citat:


"Moje post-travmatske stresne motnje ni povzročilo nobeno določeno truplo od vseh 23-tisočih, na katerih sem opravil obdukcije. Tudi je niso povzročila vsa skupaj. Niti je ni povzročila nobena od katastrof, pri katerih sem sodeloval. In tudi je niso povzročile vse te katastrofe skupaj. Čisto v celoti jo je povzročilo moje življenje, ki sem ga preživel kot priča, ki je iz prve roke videla - na primerih sodišč, sorodnikov, javnosti, družbe - kako nečloveški je lahko človek do sočloveka."


Prav to je največje sporočilo te knjige. Ne sama smrt in stigma okrog nje. Kot navaja avtor je smrt ne glede na ves teror, ki se včasih odvija okrog nje, sama po sebi večinoma mirna in spokojna. Kar je strašljivo je človeška, oziroma raje rečeno nečloveška narava, ki jo ljudje kažemo eden do drugega v vsakdanjih odnosih.


Dr. Richard Shepherd je delal na nekaj zloglasnih primerih tako iz britanske, kot tudi svetovne javnosti. Med drugim je pomagal pri obdukciji Princese Diane, pri identifikacije žrtev terorističnih napadov enajstega septembra v New Yorku, terorističnega napada na Baliju, delal je na največjih prometnih nesrečah v Veliki Britaniji in na številnih umorih. Knjiga je vredna branja, če vas ta tematika seveda zanima. Priznam, da je za nekatere dele potrebno imeti želodec. Knjigo sem brala en teden (čeprav realno ne, ker med tednom nisem imela skoraj nič časa za branje), saj sem ves čas vmes brskala po spletu za dodatnimi informacijami o posameznih primerih in o strokovnih izrazih in pojavih, ki jih opisuje. Knjiga je napisana dovolj strokovno, da lahko služi kot legitimen vir informacij s področja forenzične patologije (za laike seveda), po drugi strani pa dovolj poljudno, da ni težka in počasna za branje.


Ne bom rekla, da knjigo priporočam, ker vem, da ni za vsakogar, vsekakor pa mi bo ostala dolgo v spominu in za vedno na moji polici.


LP Ajda

27 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now