Knjiga, ki je pred mano je izšla leta 1959. V letu 2018 so po njej posneli zelo priljubljeno serijo, leta 2020 pa je dobila tudi prevod v slovenski jezik in izšla pri LUD Šerpa. Velja za eno kultnih del grozljive proze; v njej bi naj navdih našli Stephen King, Neil Gaiman in Sarah Waters. A name je žal naredila mlačen vtis.
Knjiga št. 55 od 50
Shirley Jackson - V hiši med hribi straši
Ocena: 3 od 5
Premisa knjige je dokaj enostavna. 80 let stara hiša med hribi je po številnih nesrečnih pripetljajih prvotnih lastnikov, začela menjavati lastnike enega za drugim, zadnjih 20 let pa je v njej nemogoče živeti, saj nihče ni v njej preživel več kot dva dni. Doktor filozofije, John Montague se ukvarja s preučevanjem paranormalnih pojavov in parapsihologijo. V hiši želi preživeti nekaj dni, s seboj pa bi rad vzel še nekaj ljudi, da bi si lahko zapisovali opažanja z različnih vidikov. Na njegovo povabilo se odzoveta le vase zaprta in negotova Eleonor in avanturistična in energična Theodora. Lastniki hiše želijo imeti tudi enega svojega predstavnika in pošljejo v hišo še Luke-a. Četverica preživlja dni v hiši, kjer pa se srečujejo predvsem s svojimi lastnimi psihološkimi značilnostmi, razlikami med osebnostmi in različnimi travmami in negotovostmi, ki so jih obiskovalci prinesli s sabo iz svojega življenja. Se v hiši res odvijajo paranormalne dejavnosti, ali je vse le v glavah obiskovalcev?
V branje sem šla z zmernimi pričakovanji. Dejstvo je, da nisem brala prav dosti grozljivega žanra, razen nekaj del Stephena Kinga, seveda kot prvo Mačje pokopališče. V Kingovih romanih kot vemo grozljivih stvari, prizorov, likov, nikakor ne manjka. Poleg tega berem dosti psiholoških srhljivk, kjer sama grozljivost temelji bolj na psiholoških procesih posameznikov in njihovih dejanjih. Po branju opisa sem sklepala, da je ta knjiga nekakšna vmesna postaja; nekaj psiholoških prijemov, ter nekaj paranormalnega. Knjiga je res skušala biti točno to; mešanica med grozodejstvi, ki nam jih povzroča lastna psiha in med dejanskimi paranormalnimi pojavi. A žal zame knjiga ni bila ne grozljiva, niti ekstremno zanimiva s področja človekove psihe. V nekaj mnenjih sem že brala o spretnih dialogih, o prvinah človekove duševnosti, ki same po sebi za človeka postanejo grozljive. Žal name knjiga ni naredila nikakršnega vtisa.
Ne morem reči, da je ravno slaba. Zagotovo ne. Vidi se, zakaj je postala kultna in od kod vso to zanimanje zanjo. Dejstvo je, da nikoli povsem ne izvemo, kaj se je v resnici dogajalo. Je bilo v hiši resnično kaj paranormalnega? Vsekakor sem si ob branju postavljala kar nekaj vprašanj. Je pa dejstvo, da smo v 21. stoletju prerasli to, kar je bilo takrat strašljivo. Knjiga je zelo previdna pri grozljivih prizorih in to po svoje čisto razumem. Živimo namreč v časi, ko so že dnevna poročila bolj strašna kot to, kar so imeli takrat za grozljivo. Premislimo tudi o grozljivkah, ki se pišejo in snemajo danes. Zdi se mi, da smo ljudje tako prenasičeni z vsemi informacijami in dražljaji, da moramo za kakršenkoli odziv it v res ekstremne situacije. Grozljivkam današnjega časa pač ta ne more več konkurirati, kar je čisto razumljivo, zato je neumno kriviti knjigo samo. Na enak način, kot so v reklamah, filmih, videospotih ženske vse bolj razgaljene in tisto, kar je bilo seksi 70 let nazaj, sedaj deluje kot kmašna oprava, tudi to kar je takrat bilo smatrano grozljivo, danes, ko smo navajeni, da kri curlja s stropa, iz vodnjakov, omar, stopnišč pa skačejo ekstremno realistične pošasti, knjiga V hiši med hribi straši, deluje kot neka drama v najboljšem primeru.
Od vsega so mi bili še najbolj grozljivi ekstremno zoprni karakterji nekaterih oseb; predvsem Eleonore, Theodore in gospe Montague. Dejstvo je, da je avtorica načrtno napisala osebe, ki več kot očitno karakterno ne gredo skupaj, kar je že samo po sebi ustvarilo takšno zoprno, neprijetni vzdušje. A kljub vsemu, so se mi zdeli tudi liki močno karikirani na nekaterih mestih in so mi šli bolj kot kaj drugega na živce.
Kljub temu, da sem dala knjigi dokaj nizko oceno, pa je to še vedno ocena dobro. Ne morem reči, da je knjiga slaba, jo je pa vsekakor načel zob časa. Vseeno jo preberite, če vas zanima, saj se mi to zdi eno od tistih del, ki ga vsak dojema drugače. Morda je le moj pogled malce napačen, ali pa je moj okus preveč drugačen od tega, kar ponudi knjiga.
LP Ajda