V letošnjem letu je pri @ludliteratura v zbirki Piknik izšel nov prevod kultne Shirley Jackson, @zalozba.primus pa mi je iz svoje distribucije prijazno poslala recenzijski izvod omenjene knjige. Shirley Jackson večkrat omenjamo, kot začetnico žanra srhljivke, njen roman V hiši med hribi straši, pa je bil bojda inspiracija za največja imena tega žanra, tudi za Stephena Kinga. Temu, da mi ta hiša med hribi ni bila preveč po godu, botrujejo moja napačna pričakovanja o romanu, saj ob srhljivki večinoma pomisliš na neke paranormalne pojave, trenutke, ko kar poskočiš od strahu... V resnici pa so lahko medosebni odnosi najbolj grozljiva plat naše eksistence in tudi v romanu Vedno sva živeli v gradu se avtorica posveti prav temu.
Knjiga št. 69/100
Shirley Jackson - Vedno sva živeli v gradu
Ocena: 4/5
Sestri Constance in Mary Katherine (ljubkovalno Merricat) Blackwood skupaj z invalidnim in dementnim stricem Julianom živita v ogromni družinski hiši na obrobju vasi. Blackwoodovi so bili od nekdaj v vasi rahlo osovraženi zaradi njihovega vzvišenega načina življenja, po tragičnih dogodkih pred nekaj leti, pa se je prepad med ostankom družine in skupnostjo še povečal. Skoraj celotna družina je namreč umrla in začetni del romana odstiramo tančice skrivnosti okrog tega dogodka, za katerega je bila več kot očitno na nek način obtožena Constance. Ob tem spoznavamo čudaške osebnosti vseh treh članov družine. Natančno in prekomerno skrbno Constance, ki se povsem zapira pred zunanjim svetom, čudaško in obsesivno Merricat, ki pri osemnajstih letih še vedno živi v svojih fantazijskih svetovih, ter Juliana, čigar spomin prihaja in odhaja, je in ni zanesljiv, ob vsem tem pa zbira podatke o nesrečnem dnevu, ko je družina umrla. Z vsemi lastnostmi družine vred pa le ta vseeno na nek patološki način funkcionira. Dokler se v hišo ne naseli bratranec Charles, ki vanjo vnese nemir na vse možne načine.
Če pričakujete paranormalno dogajanje in srhljivko v nekem holivudskem smislu, to ni knjiga za vas. Na nek način me spominja na roman Sestri (D. Johnson), ki je izšel pri isti zbirki lani in tudi tam ni veliko dogajanja, ampak za srhljive elemente poskrbi samo vzdušje in disfunkcionalni odnosi med junaki.
Če lahko potegnem še primerjavo s Kingovim Tujcem, je v tej knjigi zame najbolj strašljiv prikaz človeške zlobe in sovraštva. Kako daleč smo sposobni iti ljudje, ko nam nekdo ne ustreza, ko smo si o njem ustvarili neko mnenje in smo prepričani, da je le to pravilno? Kako obsojamo ubijanje, po drugi strani pa nimamo nobenega odnosa do človeškega življenja in do kvalitete le tega, ko se odločimo, da nekdo ne ustreza našim kriterijem... Vsekakor odličen roman, s katerim sem dobila željo, da še enkrat preberem V hiši med hribi straši z drugačnimi očmi in drugačnimi pričakovanji. Vsekakor priporočam vsem, ki bi želeli prebrati psihološko srhljivko v najbolj resničnem pomenu besede.
LP Ajda