Če vam je všeč ali ne, Tadej Golob je vsekakor svojevrsten slovenski fenomen, saj je med bralci res oboževan, njegovi kriminalni romani pa gredo za med. Očitno je s svojo serijo o kriminalistu Tarasu Birsi zapolnil neko praznino, ki je na področju kriminalne literature zevala na slovenskem tržišču. Seveda sem morala tudi sama izvedet v čem je razlog za tak pomp, a me Jezero - prva knjiga iz serije, ni preveč prepričalo. Ostali dve knjigi še čakata na branje, saj me vseeno ni razočaral do te mere, da si ne bi želela prebrati ničesar več izpod njegovega peresa. Sem pa malce goljufala in prebrala četrto knjigo iz serije, ki je izšla konec lanskega leta. Virus ima pomenljiv naslov, ki je najbrž tudi tržno spretno izbran. Ne vem, kaj se je s Tarasom Birso dogajalo v dveh vmesnih knjigah, a zame je Virus vsekakor knjiga, ki mi vsaj malce popravi okus, ki ga je pustilo Jezero.
Knjiga št. 4/70
Tadej Golob - Virus
Ocena: 3,5/5
Tarasu Birsi in njegovi ekipi se zdi čudno, da jih Generalna policijska uprava Ljubljana pošilja na prizorišče zločina v Gadovo Peč - zibelko cvička. A takoj, ko se srečajo s truplom, več dni ležečim v poplavi cvička, jim je jasno, da to ne bo čisto enostaven primer družinskega spora. Ko se na drugem koncu Slovenije pojavi še eno truplo, ustreljeno z istim orožjem, kmalu pa še tretje, se ekipa zave, da je na delu serijski morilec. A kakšna je povezava med žrtvami, ki izhajajo iz povsem različnih okolij, se med seboj ne poznajo in se naj ne bi nikoli niti srečale? V preiskavo zareže še pričetek epidemije novega virusa, ki ne le ohromi državo, ampak tudi omogoči, da se določeni politični povzpetniki dokopljejo do položajev, ki si jih ne zaslužijo in katerim nikakor niso kos. Taras je zanje nevaren nasprotnik. Jim bo uspelo primer razrešit preden bodo razrešeni oni sami?
Knjigo sem brala kar nekaj časa; začela sem jo že med prazniki, a so bili dnevi ne glede na vse precej hektični, večinoma v pozitivnem smislu, na srečo, in mi je šlo branje izredno počasi. Po novem letu so se otroci s posebnimi potrebami vrnili v šole in za vse; učence in učitelje, je bil to ponovno september; kar pomeni spet nekaj več stresa, navajanja, utrujenosti in posledično manj volje do branja. Do strani 200 sem se še kar mučila, od tam naprej pa je branje končno steklo in sem zadnjih (skoraj) tristo strani res hitro prebrala. Slog Tadeja Goloba se z mojim povsem osebnim okusom ne ujema ravno dobro. Golob namreč zelo veliko opisuje, tudi osebe, kraje, predmete, spomine iz preteklosti... k s samo zgodbo nikakor niso povezani. Meni osebno to ne prija preveč, saj imam ves čas občutek, da se oddaljujemo od same zgodbe in izgubljamo čas. Kljub vsemu je bilo v Virusu tega občutno manj kot v Jezeru.
Dogajanja samega je bilo najbrž precej več tudi zato, ker je govora o serijskem morilcu, torej o več umorih in možnosti še nadaljnjega ubijanja. Tudi na splošno opažam, da se je od prvega romana do tule (morda je celo dobro, da nisem brala vmesnih dveh, saj sem res očitno opazila ta preskok) avtor izuril v podzgodbah, ki delajo osrednjo zgodbo še bolj zanimivo in niso povsem irelevantna. Npr. določena osebna stiska Tarasove žene, pa seveda tudi pojav epidemije. Ravno slednje je bilo pred začetkom branja pri meni pod ogromnim vprašajem. V času od začetka epidemije se je namreč pojavil cel kup literature na to temo, mnoge od knjig pa so precej slabe, saj so spisane zelo na hitro, predvsem pa tržno naravnano. To je tema, ki se v teh časih pač prodaja in to mi je povsem jasno in razumljivo, bi si pa kot bralka želela, da je ta zgodba v literaturi uporabljena smiselno in kvalitetno.
Bi bil ta roman mogoč tudi brez omembe epidemije? Da. Je bila zaradi uporabe epidemije zgodba bolj zanimiva? Prav tako: da! Všeč mi je, da je Golob epidemijo uporabil predvsem kot sredstvo za politično manipulacijo. V zgodbi spremljamo vzpon posameznikov na določena vodilna mesta, ki si jih na noben način (ne glede izkušenj, ne znanj) ne zaslužijo in posledica takšnih odločitev. Prav tako lahko opazimo manipuliranje z ukrepi za dosego določenih drugih ciljev, poleg same zajezitve širjenja virusa. Seveda se srečamo tudi z okužbo in celo s težjo obliko poteka bolezni pri enem od znanih likov. Ob tem se nam odpirajo vprašanja, ki so se marsikomu porodila v tem času; krivda ob okužbi, strah pred lastno smrtjo ali smrtjo bližnjega, občutek stigmatizacije ob okužbi, osamljenost, izoliranost... Moram priznati, da mi je bil ta vidik romana eden bolje izpeljanih, čeprav sem imela največ pomisleka ravno o uporabi epidemije.
Kar se tiče likov, moram priznati, da mi je v celotni zgodbi po moje absolutno najslabši in najšibkejši lik ravno Taras Birsa. Njegova dejanja, odločitve, so mnogokrat kontradiktorne. Tudi čustveni odzivi so bodisi povsem medli, ali pa karikirano pretirani. Pravzaprav sta mi bila kar se konsistentnosti likov tiče bolj všeč Brajc in Osterc, ki sta kljub vsem svojim hecnim in na trenutke nadležnim karakteristikam, vseeno ves čas konsistentna in predvsem verjetna. Všeč mi je bil tudi lik pisatelja Tiborja Golca, v katerem sem prepoznala avtorja samega. Najbolj od vsega, pa mi je bil všeč lik storilca samega, o katerem žal ne morem povedat kaj dosti, da ne bi izdala konca romana tistim, ki ga še niso prebrali. Vsekakor je Golob ustvaril res dobrega zlikovca in ravno to je nekaj, kar je precej težko. Ustvarit dobrega negativca; takšnega, ki ga obenem sovražiš, razumeš, pomiluješ, občuduješ... ni mačji kašelj in Golob je svoje delo glede tega odlično opravil.
Glavna ideja romana je, da je tudi nasilje kot virus; vsako nasilje rodi novo nasilje in se na ta način širi naprej. Tudi v primeru, ki ga je ekipa obravnavala se je ugotovilo, da je srž celotnega primera ravno zloraba in nasilje, ki ostane prikrito in pravica vzeta v svoje roke. Tako kot se nobena energija v vesolju ne more izničiti, ampak se lahko le pretvori v drugačno energijo, tako se tudi nobeno nasilje ne konča brez novega nasilja. Morda se ga ne vidi takoj kot takojšnja posledica nekega dejanja, vsekakor pa ostaja skrito v žrtvi, tli in čaka, da izbruhne. Ne vedno usmerjeno proti drugi osebi, včasih tudi proti samemu sebi, pa čeprav na nezavedni ravni.
Roman me je prijetno presenetil, kar istočasno je in ni težko. Moja pričakovanja so bila dokaj nizka, sploh glede na moje mnenje o Jezeru, istočasno pa ta stil pisanja res ni po mojem okusu. Kljub vsemu me je knjiga prijetno presenetila. Mnogi so mi pisali zakaj tako nizka ocena. Ocena 3,5 vsekakor ni nizka. če prestavimo v tiste osnovnošolske termine je torej na pol poti med dobro in prav dobro, kar pomeni, da je pravzaprav kar dobro, mar ne? Romanu bi sicer najraje dala oceno tam nekje 3,8 ali 3,9, če bi dajala ocene po manjših decimalkah. Vsekakor je boljši od jezera, a ne dosega kriminalnih romanov, ki sem jih ocenila s štirico. pKot rečeno, je zame osebno glavna težava Golobovih romanov prekomerno opisovanje in podatki, ki jih ne potrebujemo za samo zgodbo. V tem smislu ga lahko primerjam še z dvema slovenskima avtorjema, ki sta pisala na podoben način. Na eni strani je Godlerjev Casino Banale, ki ima tudi ogromno opisovanja, a je sama pripoved tako hitro tekoča, dogajanje pa pestro in noro zabavno, da me opisovanje ni zmotilo, sploh v zadnjem delu knjige, ko je tempo res hiter. Na drugi strani pa je roman Kolesar Marka Radmiloviča, ki je prav tako poln opisovanja, a je zgodba občutno preveč zakomplicirana, preveč privlečena za lase in mi je zgodba v Virusu precej bolj všeč. Radmilovič ima sicer krasen stil pisanja, a je samo zgodbo za moje pojme vendarle malce preveč zapletel in ga s tega vidika Golob povsem "povozi." Kot vidite je pri podajanju ocene veliko vidikov in ena stvar, ki me sicer moti (tudi pri Godlerju, čeprav je bil njegov roman enih mojih ljubših v lanskem letu) lahko povsem izzveni, če so ostale stvari na mestu.
Vsekakor mi ni žal, da sem prebrala Virus in po branju tega romana se bom zagotovo lotila še prejšnjih dveh. Nekateri me sicer strašite, da je Leninov park precej slabši, ampak bomo videli. Torej za moje pojme čisto solidna kriminalka, ki bi sicer lahko imela kakih 150 strani manj.
LP Ajda