Wow! Ne vem, ali sem skozi tale moj bralni izziv razvila občutek za boljše knjige, ali se preprosto nehala ukvarjat s slabšimi, ampak spet je tu petka. Še ena knjiga ocenjena z oceno 5. Dobitnica Pulitzerjeve nagrade in knjiga, kateri je uspelo doseči to, da sem sočustvovala z nacistom. Tako sem pod vtisom, da imam kar težko dušo. Ne morem reči a od lepega ali hudega. Še enkrat. Wow!
Knjiga št. 24 od 25
Anthony Doerr - Vsa ta nevidna svetloba
Ocena: 5 od 5
Zgodba se dogaja v času druge svetovne vojne v različnih časovnih in prostorskih okvirjih. Na začetku zgodbe v letih pred drugo svetovno vojno spoznamo zgodbi dveh otrok. Osemletni Werner živi v sirotišnici v Nemčiji. Zanima ga znanost, matematika, tehnika, a se zaveda, da njegovo prihodnost predstavlja bližnji rudnik, ki neumorno jemlje življenja rudarjev in iz otrok, kot sta on in njegova sestra Jutta, dela sirote. Na drugi strani spoznamo šestletno Marie-Laure, ki živi v Parizu s svojim očetom. Marie-Laure je slabovidna in kmalu povsem oslepi. Dneve preživlja z očetom v naravoslovnem muzeju, kjer je zaposlen. Kljub slepoti ima lepo življenje. Oče se trudi, da bi bila čim bolj samostojna in ji celo izdela maketo okolice njune hiše, da se deklica na pamet nauči vseh krajev in se lahko po mestu giblje sama.
V Wernerju kmalu opazijo talent za delo z radii in tehniko na sploh in ga vključijo v nekakšno nemško vojaško šolo, kjer postane eden izmed Hitlerjeve mladine. V tistem času se nihče ne zaveda kakšne razsežnosti bo imeli Firerjevo početje, lahko začutimo moč medijev, vzgoje in pranja možganov. Kljub vsemu mu že takoj ob odhodu v vojaško šolo sestra Jutta izreče besede: Tudi, če nekaj počnejo vsi, še ne pomeni, da je to prav! V vojaški šoli spozna dečka Fredericka, ki je eden od redkih, ki kmalu uvidi nesmisel njihovega početja in se le temu tudi upre. Tudi on izreče nekaj besed, ki zaznamujejo Wernerjevo življenje. Ali še nisi ugotovil, da tvoje življenje ni več tvoje? (Oprostite mi, če citati niso dobesedni, saj sem naredila napako in si nisem označila strani, zdaj pa jih več ne najdem.)
Tudi Marie-Laureino življenje se z vojno zaplete. Iz varnega domačega pariškega okolja z očetom pobegneta v Saint-Malo k sorodniku, očetovemu bratu Etiennu, ki je veteran prve svetovne vojne in se več kot očitno spopada s post travmatsko stresno motnjo. Zaradi obupnega strahu pred zunanjim svetom že več let ni zapustil hiše. Zanj in tudi za Marie-Laure in njenega očeta, skrbi gospodinja madame Manec. Vojni in strahu navkljub vzpostavijo neko družinsko vzdušje in predvsem oče skuša Marie-Laure ohraniti nek vtis normalnega življenja in varnosti.
Tekom zgodbe opazujemo, kako se naša dva junaka spopadata z vojnimi grozotami, vsak na svoji strani, v nasprotnih vlogah in na svoj način. Zgodba je napisana v kratkih poglavjih, dolgih le nekaj strani, zato je izredno dinamična in tudi bralcu prijazna. Vsekakor je več kot 500 strani dolgo knjigo že s psihološkega vidika lažje vzeti v roke. če je razdeljena na krajše, bolj dosegljive dele. V poglavjih se izmenjuje perspektiva pripovedovalca; poleg Marie-Laure in Wernerja pripoveduje še nekaj stranskih likov. Prav tako zgodba preskakuje iz let na začetku vojne v leta proti koncu le te. Branje je res izredno dinamično, se ne vleče in je razumljivo.
Hvale vreden je jezik, saj je knjiga napisana izredno lirično. Avtor s čudovitimi izrazi opisuje dogajanje, osebe, kraje. Predvsem mi je zanimivo predstavljena izkušnja slepe Marie-Laure, ki opisuje kako si predstavlja stvari, kakšne barve ji predstavlja npr. njen oče in podobno. Tu naj pohvalim tudi prevajalko, Alenko Moder Saje, saj ji je zastavljena naloga odlično uspela. V enem odlomku je namreč omenjena Ljubljana in sem pokukala v angleško e-knjigo, da bi videla, če je dejansko omenjena, ali smo jo za naš trg dodali v knjigo. No, ne le, da je Ljubljana dejansko omenjena, tudi sicer je bil jezik tako zelo podoben, da sem zlahka našla odlomek in točno vedela o čem govori. Le redko uspe neko delo prevesti res dobesedno in tako, da se ohrani tisto prvotno vzdušje, zato kapo dol prevajalki, kateri je to uspelo.
Poleg tega bi res rada izpostavila character-developement v knjigi, saj so vsi liki fantastično izdelani. Pa ne le glavni liki. Tudi stranski liki imajo svoja ozadja, zgodbe, niso le bežno omenjene lutke v neki tuji zgodbi, ampak začutimo, da vsak nosi svoje skrbi, ima svoje cilje, svoje vzroke za neko dejanje. Prav to zadnje je nekaj najboljšega v tej knjigi. Čisto na koncu knjige, je eden od likov več desetletij po koncu vojne hodil po nekem francoskem mestu (zanalašč sem zadržala zase bolj točne podatke, saj nočem ničesar izdat) in omenil, da so na francoskih ulicah le ploščice z imeni padlih francoskih vojakov, padlih nemških vojakov pa ni nikjer. Pred branjem te knjige bi najbrž vsak rekel, da je to pa ja normalno, so bili vendarle okupatorji. Ta knjiga mi je dala vedeti, da mnogi od njih niso bili nič drugega kot žrtve sistema, ki jih je že kot otroke potegnil vase. Ki so delali kar so morali, ker jim drugega ni preostalo. Všeč mi je, da kljub temu ne zmanjšuje krivde nacistične Nemčije in ne opravičuje njihovih dejanj, le daje vedeti, da stvari nikoli niso le črne ali bele.
Vsekakor še ena knjiga vredna branja, a najbrž ne za vsako razpoloženje in za vsak trenutek. To je ena od tistih zgodb, ki ostanejo s tabo in katere se moraš lotiti pravilno razpoložen in pripravljen nanjo.
LP
Ajda