Ta knjiga je še en dokaz, da lahko zaradi raznih bralnih projektov posežemo po skritih zakladih domačih knjižnih polic, ki bi sicer najbrž še dolgo ostali nedotaknjeni. Knjiga je namreč na branje čakala več let, danes pa sem jo prebrala praktično v enem samem dihu.
Knjiga št. 61/100
Nicola Yoon - Vse, vse
Ocena: 4/5
V mladinskem romanu spoznamo Madeline, ki že celo življenje boleha za SCID ( Severe Compromised Immunodeficiency), kar pomeni, da je v resnici alergična na praktično ves svet. Celo življenje preživlja v domači hiši, v nadzorovanem ozračju brez virusov in bakterij, njeni edini družabnici pa sta mama in bolničarka Carla. Njena oče in brat sta namreč, ko je bila še dojenčica umrla v prometni nesreči. Šolo opravlja prek spleta, dneve pa preživlja med knjigami, ob televiziji in druženju z mamo. Madeline ne pogreša zunanjega sveta oziroma niti ne ve, kaj bi lahko pogrešala, dokler se v hišo nasproti njene ne vseli nova družina z najstniškim sinom Ollyjem. Ko se začneta z Madeline dopisovati le ta spozna, kako pomembna sta v resnici pristen človeški stik in bližina in, da včasih preživeti ne pomeni nujno tudi živeti.
V romanu je na prvi pogled glavna tema Madelinenina bolezen in njen osamljeni, izoliran način življenja, a kaj hitro ugotovimo, da je glavno vprašanje precej globlje narave. Do kakšne mere je vredno ščititi in ohranjati življenje, ki zaradi tega ni vredno, da ga sploh živiš? Kaj sploh pomeni živeti in kaj životariti? In do kje seže starševska skrb, kje pa se začne prekomeren obsesiven nadzor v strahu za svojega otroka?
Četudi je primer v knjigi res ekstremen, se mi zdi, da lahko marsikdo med nami potegne kakšno vzporednico z resničnimi starši, ki se mnogokrat ne zavedajo, da otroka pred vsem ne moreš zaščititi. Nikoli ne moreš povsem zagotovo reči, da se ne bo zgodilo kaj neprijetnega, celo hudega, a odvzeti otroku pravico do svobode, možnosti za zabavo in tudi razvoj, ne opravičuje skrb za varnost. Sama sem pri svojem delu velikokrat spremljala starše, ki so res doma imeli hudo bolne otroke, a so jim s pretirano skrbjo odvzeli še tisto nekaj veselja, ki bi jim bilo na voljo.
Ni treba, da je zavijanje v vato tako ekstremno, kot v romanu, da je škodljivo. Verjamem, da se bo našel kdo, ki mi bo očital, da nisem mama in s tem ne posedujem pravice do mnenja o vzgoji in starševstvu. Do neke mere to drži. A kot pedagoginja z desetletnimi izkušnjami dela z otroki s posebnimi potrebami lahko strokovno utemeljeno povem, da zagotavljanje ekstremne varnosti otroku kvečjemu škodi. Nič ne pomaga razvoju tako, kot kakšna buška ali padec, saj se z vsako nezgodo otrok nauči pobrati in preprečiti, da bi se nezgoda naslednjič spet zgodila.
Težko si je reči: kar bo pa bo in vem, da smo večinoma vsi naravnani tako, da skušamo otrokom zagotoviti čim varnejše okolje. A tudi jaz v službi si moram vsake toliko časa reči: pusti, naj se znajde sam in za voljo otrokove samostojnosti in njegovega razvoja enostavno zaupati, da bo vse v redu in, da bo situacija za otroka poučna in koristna. Nobena buška, modrica, celo šiv ali pa zlomljena kost ne odtehtajo življenja v zaporu. Je že res, da ne zapor iz tega romana ekstremen.
A kar pomislite na vse te otroke, ki na igrišču ne smejo tega in onega "ker boš padel" in ker "se boš udaril." Pa otrok na obali, ki komaj naredijo kak korak do morja in še preden mu prstke poškropi prvi slan val, ga nazaj potegne zaščitniški starš, v skrbi, da se "ne boš zmočil ali pa padel v vodo." Ja, varnost je pomembna, a vedno se je potrebno vprašati: ali z nekim pravilo koristim otroku, ali sebi, da bom imel mirnejšo vest?
Odličen roman! Priporočam ga tudi staršem in odraslim na splošno!
LP Ajda