Louise Pentland je britanska YouTube ustvarjalka, ki jo spremljam že vsaj deset let. V tem času smo pri njej lahko spremljali transformacijo iz mlade mamice do mame samohranilke, pa potem do ponovno mame, ki zdaj uspešno pelje skozi življenje v sestavljeni družini. Pri njej mi je bilo od nekdaj všeč, da je realna in ne izpostavlja le kičasto popolnih delov življenja, ampak življenje z vsem kar prinese s seboj. In takšna je tudi njena trilogija o Robin Wilde - mami samohranilki, ki skozi materinstvo in vsakodnevne borbe s financami in vsemi tegobami, ki jih samohranilstvo prinaša, pozabi nase in svoje sanje.
Knjiga št. 41
Louise Pentland - Wilde Women
Ocena: 2,5/5
Robin, ki je sicer nadarjena vizažistka, si v prvi knjigi (Wilde like me) vendarle vzame čas zase in sledi svojim sanjam, kar se ji obrestuje tako na poslovnem, kot tudi na zasebnem področju. Po nekaj poljubljenih žabah, vendarle pride do svojega princa in v drugi knjigi (Wilde about the girl) spremljamo različne zgodbe; Robin in žensk v njenem življenju. Od nepričakovane nosečnosti, težav z zanositvijo, splava, osamljenosti v poznejših letih... Louise se dotakne marsikatere tematike, ki sicer za t.i. lahkotnejše ženske romane ni najbolj značilna. S knjigo Wilde like me pa se trilogija o Robin Wilde zaključi.
V tej knjigi se tempo dogajanja malce umiri, kar je značilno tudi za življenje. Oseba, ki si je želela otroka, ga končno rodi, Robin je v stabilni zvezi in na izpopolnjujočem delovnem mestu, teta, ki je bila dolgo osamljena ima tudi končno partnerja... Vse naj bi se postavilo na svoje mesto, a kot je to značilno za življenje, vsakič tudi najpopolnejše situacije lahko skrivajo svoje pasti, za zaprtimi vrati pa se skriva marsikatera bolečina, ki je svet naj ne bi smel videti. V tej knjigi se Louise loti poporodne depresije, zvez na daljavo in posvojitev. Vse te teme so sicer zelo pomembne in se mi zdi dobro, da se jih je lotila, se pa pozna, da je bila glavnina zgodbe v prejšnjih dveh knjigah že povedana in se posledično v tretjem delu ne zgodi nič kaj pretesljivega. Če sem skozi prvi dve knjigi naravnost poletela, drugo sem celo prebrala v enem kosu nekega popoldneva na plaži, sem se s to kar malo mučila. Predvsem se mi je zdelo, da je bila povedana na način, kot malček pripoveduje o svojem sicer čisto dolgočasnem dnevu v vrtcu. Potem pa smo imeli zajtrk. Potem pa smo se igrali. Potem pa sem šel lulat. Potem pa... Naštevanje čisto običajnih trenutkov dneva pač na neki točki postane dolgočasno. Je pa kljub vsemu Louise v tretji knjigi zaključila še nekaj odprtih stvari, ki so nas iz prejšnjih knjig še begale.
Zdi se mi, da je tretja in tudi zadnja knjiga primerno mesto, da se od Robin Wilde poslovimo, kar je povedala tudi avtorica sama. Dejstvo je, da Louise ni pisateljica kar se zagotovo pozna pri sami izvedbi, poleg tega se je tretja knjiga brala bistveno počasneje kot prvi dve. Povedala je veliko pomembnih stvari in kljub vmesnemu rahlem dolgčasu zaključila na pozitivni noti. Knjiga me ni razočarala ker od nje nisem pričakovala nobene ekstremne kvalitete, sem pa vesela, da pustimo Robin Wilde, da odslej živi izven knjig. Vsekakor knjigo bolj priporočam mladim mamicam. Najbrž se tudi nisem mogla z njo poistovetiti, ker so te teme zame precej neznane. Vsekakor pa je celotna trilogija ena tistih, ki jih priporočam za lahkotno branje sploh tistim, ki se s takšno tematiko lahko bolje poistovetite.
LP Ajda