Recenzija: Začne se z nama
Rušilni val po imenu Colleen Hoover, ki je zajel družbena omrežja, mene zaenkrat še ni dosegel. Ne glede na popularnost te pisateljice, sem prebrala doslej zgolj Konča se z nama, ker me je zanimalo, zakaj je ta roman postal tak fenomen. In ker se mi zdi, da je dejansko služil nekemu namenu, čeprav se sama nisem čutila kot del ciljne publike, me je zanimalo, česa se je avtorica lotila v njegovem nadaljevanju. V prvem delu mi je bilo namreč všeč ravno to - da se prikaže, da v življenju ni nič črno belo, sploh ne zlorabe v družini, partnerstvu, da je od zunaj težko soditi in da mnogokrat srečen konec nima takšne oblike, kot si jo predstavljamo. Ravno zato me je skrbelo, da bo drugi del le fan-service, ki bo ponudil pocukran srečen konec.
Knjiga št. 16/100
Coleen Hoover - začne se z nama
Ocena: 2.5/5
Avtorica že sama pove, da brez pritiskov na socialnih omrežjih knjiga ne bi nastala. In morda bi bilo bolje, da tem pritiskom ne bi podlegla. V romanu začnemo točno tam, kjer smo v prvem delu končali. Lily, končno ločena od Ryle-a, se sreča z Atlasom in previdno skušata ustvariti kakršenkoli odnos. Med tem se srečata s starimi zgodbami, ki nikoli ne odidejo kar čez noč in z lastnimi vzorci in travmami.
Je knjiga slaba? Ne. Dobra? Tudi ne. Smo jo potrebovali? Sploh ne! Zame je šla v tem romanu pisateljica povsem v zadovoljitev njenih zvestih bralcev in jim je servirala neko pričakovano srečno zgodbo in zaključek, seveda z vmesnimi zapleti, ampak meni osebno je zgodba dala več, ko je obvisela v zraku z nekaj negotovosti, kakor se v življenju pač dogaja. Verjamem, da so mnogi za Lily in Atlasa želeli nek zaključek, ali pa začetek, kakor se vzame, a meni se zdi, da ni treba, da vedno vse dobimo servirano na pladnju. Domišljija? Lastno mnenje o nadaljevanju zgodbe? Upam, da njuna zgodba zdaj ostane tu, kjer je.
V čem vidim največji problem te knjige? Prva polovica je spisana na način, kot da bi s spleta potegnil fan fiction in ga natisnil. Colleen je ne glede na to, da njene knjige žanrsko ne ustrezajo mojemu okusu, brez dvoma dobra pripovedovalka zgodb. Prva polovica knjige mi je tako delovala, kot da je ne bi pisala Colleen. Kratki odsekani stavki, naštevanje dogodkov v stilu vrtčevskega otroka "in potem sem... In potem je on.. in potem je ona..." res niso njena običajna lastnost. Ko so se v knjigi pojavile resnejše teme se je spet pojavila tista stara Colleen in sem v branju končno začela vsaj malo uživat. In ja. Spet je načela zelo pomembne teme zlorab, tokrat tudi starševskega nasilja, odnosa med ločenima staršema... In tudi teh tem se je dotaknila na dober način, a vseeno se mi zdi, da je v primerjavi s prvim delom tu pisala z mislijo na oboževalce prve knjige in je hotela njim dati nek zaključek, četudi bi do njega lahko prišli bralci tudi sami. Skratka, nič posebnega, predvsem pa nepotrebno.
Lp
Ajda