Vsakogar, ki je že kadarkoli pobrskal po kakšni stripovski polici v knjižnici, je zagotovo na neki točki pozdravil tale zajeten, skoraj 400 strani dolg risoroman. Zdi se mi, da je naslovnica črne luknje ena bolj prepoznavnih in morda je tudi zato pristal v moji nakupovalni košarici. O vsebini nisem prej vedela skorajda ničesar, po malce raziskovanja pa me je pritegnila tudi vsebina.
Knjiga št. 88/100
Charles Burns - Črna luknja
Ocena: 4/5
Zgodba se dogaja v predmestju Seattla v 70. letih prejšnjega stoletja. Med najstniki razsaja skrivnostna bolezen, ki se širi prek spolnih odnosov. Pri nekaterih se kaže z groteskno iznakaženostjo, pri drugih le z manjšimi kožnimi spremembami, kakšnim izrastkom, a razsežnost bolezni je precej izven telesnega vidika. Začne se bo med temi in onimi. Med zdravimi in obolelimi, med huje obolelimi in tistimi, ki lahko svojo bolezen še skrijejo. Predvsem pa se začne družbeni razkol in pojav vseh lastnosti človeške narave, ki so nam še najmanj v ponos; pohlep, ljubosumje, maščevanje... Ko dodamo še dobršno mero drog in alkohola, zadeva pelje... Jah, v črno luknjo iz katere se bodo naši junaki le težko izkopali.
Risoroman je vsekakor zanimiv in zasluženo kulten, čeprav ne morem reči, da je moj najljubši. Glede na to, da je večina glavnih oseb večino časa pod vplivom mamil, je takšna tudi vsebina knjige - konfuzna, turbulentna, velikokrat nesmiselna, domišljijska... Včasih se bralec v vsem tem kar izgubi, a na nek način je to popoln prikaz stanja najstnikov, ki v zgodbi nastopajo.
Vsekakor zanimivo branje, katerega se lotite odprtih in spočitih misli. Že tako boste težko sledili!
LP Ajda