Na to knjigo sem naletela že večkrat; med študijem primerov reinkarnacije, obsmrtnih doživetij in podobnih fenomenov. Dr. Moody je bil vedno naveden kot eden vodilnih strokovnjakov s področja raziskovanja posmrtnega življenja oziroma "obsmrtnih" izkušenj. V knjigi povzema svoje raziskovanje na tem področju, predvsem pričevanja ljudi, ki so bili klinično mrtvi.
Knjiga št. 11/100
Dr. Raymond Moody - Življenje po življenju
Ocena: 2,5/5
Zanimivo je, da so skoraj vse pripovedi na nek način enako oziroma imajo podobne elemente. Med seboj popolnoma nepovezani ljudje so pričali o zelo podobni izkušnji ob srečanju s smrtjo. Še bolj zanimivo je to, da knjiga nikakor ni versko orientirana in tudi ljudje, ki so pripovedovali o svojih izkušnjah so pripadali različnim religijam ali pa so bili celo ateisti. Pri iskanju razlage primerov se avtor opre na vse mogoče znanstvene razlage, pa tudi na paranormalne pojave, potegne pa tudi vzporednice z Biblijo, Platonom in Tibetansko knjigo mrtvih. Odgovori tudi na vprašanja, ki se porajajo skeptičnim bralcem.
Knjiga je v opisu samem slišati veliko bolj privlačna, kot v resnici je. V prvih nekaj poglavjih v bistvu pove vse. Res je zanimivo brati o pričevanjih ljudi, ki so te stvari dejansko doživeli in tudi sama verjamem, da duša ne umre in, da se na nek način pretvori v drugačno energijo. Kako rečete temu je odvisno od vas in vašega prepričanja, a dvomim, da gre tako velika stvar kot je duša v nič. Tudi sama sem imela izkušnjo, ko je umiral moj dedek in je zdravnica (znanstvenica!) rekla: ne kličite ga preveč nazaj, pustite ga oditi, sicer ne bo mogel umret. Kakor se to sliši čudno, je dejansko tudi v knjigi opisano nemalo doživetij, ko je ljudi nazaj povlekla molitev ali pa jok svojcev. Dejansko se duša lahko odzove na to in verjamem, da je v nekaterih primerih zanjo bolje, da zapusti zemeljsko trpljenje, kot v primeru mojega ata.
Knjiga je stara (vsaj prevod) skoraj 40 let in to se pozna povsod. Na urejanju, prevodu, jeziku... Vsekakor bi s svežo podobo dobila večjo vrednost, saj je pisanje in navajanje dejstev tu videti povsem brez sistema in neke forme. Med branjem sem se kar precej mučila slediti toku avtorjevih misli. Škoda, saj je tema zanimiva. Po branju, ko sem malce raziskovala o knjigi, sem ugotovila, da smo seveda v preteklih 40 letih dobili tudi ponatis in sicer pri založbi Annai Publishing. Najbrž je ta edicija precej bolj berljiva od prvotne.
LP Ajda