Da je bila to več kot očitno knjiga te jeseni, ne rabim prav posebej poudarjati. V času, ko je prišla na police knjigarn, jo je bilo komaj dobiti, saj so vse zaloge vedno takoj pošle. A zame osebno to še ne zagotavlja kvalitete. David je v času epidemije na spletu zgradil veliko mrežo zvestih sledilcev, ki bi najbrž kupili tudi telefonski imenik, če bi se le on podpisal nanj. Ravno zaradi tega sem knjigo kupila in začela brati z dobršno mero skepse in dvignjeno levo obrvjo. Po prebrani knjigi se je obrv spustila, skepsa pa dokaj dvignila. V redu je!
Knjiga št. 80/100
David Zupančič - Življenje v sivi coni
Ocena: 4/5
Brati o epidemiji mi nič kaj ne diši. To sem napisala že par mnenj nazaj, ob knjigi Karantena. Če je bila epidemija tam le kulisa, pa je tule oder, glavna igralka, scena, glasba v ozadju... Skratka skupaj z avtorjem se na glavo vržemo v osrčje najbrž najbolj neverjetnega dogajanja, kar ga je naša generacija doživela. Kot mlad zdravnik infektolog je bil David ves čas v središču dogajanja in tako lahko iz prve roke izvemo, kako je bilo delati z najhujšimi primeri, ne s tistimi, ki s(m)o jo odnesli le s smrkavim nosom.
Ker sem o delu na Covidnih oddelkih vedela kar precej (nekaj iz prve roke, kot prostovoljka, nekaj od bližnjih, ki so tam delali) mi je bil ta vidik sicer dokaj znan. Bolj zanimive so mi bile avtorjeve osebne dileme, težave, s katerimi se je soočal in načini, na katere je le na te reševal.
V knjigi je tudi neka mera humorja. Če avtorja že napis na zadnji strani primerja s Kayem, naj ga še jaz. Kayev humor je meni bližje, saj je temnejši in direktnejši, a v anonimnosti velike države, kot je Velika Britanija, si je Adam lahko privoščil tisto, česar si David pač ne more. V Sloveniji bi se kaj kmalu kdo prepoznal, če bi opisal kakšne res sočne in zabavne primere. Tako da to mu zlahka odpustim.
Knjiga mi je bila v redu. Prebrala sem jo v dobrem dnevu, je berljiva in zanimiva. Ker so mi določene stvari že znane, nisem pobirala čeljusti s tal, nisem pa niti potrebovala zobotrebcev za svoje veke. Verjamem, da je to knjiga, ki se jo bo še veliko bralo. Danes kot nekaj trenutno zelo popularnega, čez nekaj let pa upam, le kot spomin na neke druge, težje čase. Ima pa knjiga seveda tudi nekaj pomanjkljivosti in prva med njimi je zagotovo uredniško delo, saj manjka tisto nekaj, kar lahko prinese dober urednik. Verjamem, da nekdo, ki primarno ni pisatelj, sam tega ne opazi, ravno zato pa ima za sabo ekipo, ki mu (če je dobra) pri tem pomaga.
V času od mojega branja je knjiga prejela naziv Knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. V ožjem izboru je bilo nekaj knjig, ki so mi bile od te bolj všeč, a to je pač nagrada, ki jo podelijo ljudje, zato ni bilo nobenega dvoma, kdo bo njen prejemnik.
Čestitke, David!
LP Ajda