Sara Volčič kot priljubljena novinarka na POP TV in Kanalu A že več kot trideset let pokriva črno kroniko. Med svojim delom se odpravlja na kraje zločinov, usodnih nesreč, predvsem pa se srečuje in pogovarja z vsemi, ki so vanje vpleteni; storilci, žrtvami in svojci obojih. Med svojim delom je tako govorila z največjimi zločinci na Slovenskem ozemlju, med drugim tudi z enim od dveh "domačih" serijskih morilcev, Silvom Plutom. V svoji knjigi prepleta svoj poklic in zasebno življenje, ter vse načine, na kakršne eno vpliva na drugo.
V knjigi Volčičeva bralca postavi pred enak izziv, pred kakršnega je bila postavljena tudi sama pri svojem delu: kako v komunikacijo in odnose s storilci najokrutnejših dejanj stopiti brez predsodkov in z empatijo in pripravljenostjo poslušati. Kako slišati razloge za dejanja, a jih ob tem ne opravičevati? Kako razumeti, da so tudi obsojenci le ljudje in, da jih bo le človeka vredno življenje, pa čeprav v zaporu, morda naredilo boljše ljudi, predvsem pa takšne, ki bi se lahko na varen način vključili v družbo?
Razprave o resničnih zločinih večinoma temeljijo na enakih vprašanjih: zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, kako nanj gleda po tem, kakšna je primerna kazen in kakšna bo ta oseba po tem, ko jo prestane. Bo zrela z ponoven vstop v družbo? Kako prepoznati zločince, nevarnosti? Kako ravnati, ko slutimo, da se nekaj dogaja? Vseh teh vprašanj se dotakne tudi avtorica knjige in jih dobro podkrepi s primeri iz prakse in tudi z lastnimi izkušnjami, ki jih ima z nasiljem in nasilneži na žalost kar precej. Brez predsodkov nam pokaže različne obraze storilcev kaznivih dejanj in ne olepšuje dejstva, da očitno nekateri ljudje pač so samo in zgolj slabi.
Všeč mi je, da je dobro opisala slovenski sistem zaporov, različne oblike bivanja, ki so na voljo zapornikom, ugodnosti in kazni, ki sledijo bolj ali manj primernemu vedenju. Večina ljudi še vedno misli, da je za zapornike vse dobro, ker si pač zaslužijo bivanje v razmerah, kakršnihkoli pač so, saj so si sami krivi, da so pristali v zaporu. Po več prebranih knjigah na temo kazni in prestajanja le teh, pa sem tudi jaz mnenja, da s slabimi razmerami razmerami v zaporih ne dosežemo ničesar dobrega, kvečjemu nasprotno. Dokazano je, da se zaporniki v boljših, tudi lepših razmerah bolje rehabilitirajo in je med takšnimi manj povratnikov. Slabe življenjske razmere spodbujajo dodatno razvijanje vseh mogočih odklonilnih vzorcev vedenja in tudi težav z duševnim zdravjem. Zmotno je mišljenje, da so zapori namenjeni zgolj kaznovanju. Glavna naloga zaporov je rehabilitacija oseb, ki bi se naj nekoč varno in polnomočno vrnile v družbo. Verjamem, da pri nekaterih to ni mogoče, a živalsko ravnanje z zaporniki je lahko v korist le ameriškemu sistemu zasebnih zaporov, ki jim ni v interesu rehabilitirati zapornike, saj na povratnikih zelo dobro služijo. Slovenski zapori in razmere v njih so morda za nekatere premili, a v resnici na ta način bolje služijo svojemu osnovnemu namenu.
Težko je opisati vse, česar se avtorica dotakne v knjigi. Bralcu resnično da ogromno tem za razmislek. Edina pomanjkljivost, ki jo ima, je posledica majhnega prostora v katerem živimo. Ker se v Sloveniji med seboj praktično vsi poznamo, je težko sproščeno in povsem odkrito govoriti o resničnih zločinih. Pozna se, da avtorica ni mogla biti povsem sproščena in direktna, saj že v knjigi omeni nekaj groženj, ki jih je prejela že zaradi svojih prispevkov na televiziji. Kazni v Sloveniji so kratke, država pa majhna in že to, da si je upala spregovoriti o svojem delu z zločinci do te mere, je precej pogumno. A v primerjavi s tujimi knjigami s tega področja pač manjka tisto nekaj "žmohta," ki bi bil zagotovo prisoten, če bi bila lahko glede svojega pisanja bolj neobremenjena.
Vsekakor odlična knjiga ga vse, ki vas tematika zanima!
コメント