V Tokijskem okrožju Jinbocho obstaja ulica Yasukuni, ki bi ji lahko rekli kar ulica knjigarn. Na obeh straneh ulice se raztezajo knjigarne, vsaka specializirana za svojo zvrst knjig. In na vogalu, v stari leseni stavbi, domuje knjigarna Morisaki, ki nudi dom na stotine rabljenim knjigam. Vodi jo malce ekscentričen Satoru, ki je knjigarni odkar ga je pred petimi l ti zapustila žena Momoko, posvetil celo svoje življenje. Na drugi strani mesta pa Satorujeva nečakinja Takako živi povsem drugačno življenje. Stara je 25 let, ima službo, fanta... Dokler ji slednji ne pove, da je v resnici zaročen z drugo, po tem pa izgubi še službo. Satoru Takako ponudi majhno sobico nad knjigarno in službo v le tej. V naslednjih nekaj mesecih Takako in Satoru odkrivata skupno ljubezen do knjig ter majhne stvari, ki ljudi povezujejo med seboj in nas delajo vse bolj podobne drug drugemu, kot morda pričakujemo.
Doslej sem prebrala samo eno knjigo japonskega avtorja in po drugi moram reči, da je japonski slog pisanja in res nekaj posebnega. Prispodobe, tempo, vzdušje... Vse je na nek način počasno in umirjeno, zame osebno pa ima tudi pri tej knjigi takšen slog večji učinek po branju samem. Tudi pri tej knjigi v samem branju mogoče nisem tako zelo uživala, oziroma da se izrazim drugače, me ni nenehno vleklo k branju, zdaj, ko sem zaključila, pa o zgodbi precej razmišljam.
Takako je lik s katerim se marsikdo lahko poistoveti. Tisti občutek izgubljenosti, ko se ti poruši nekaj, kar je bil tvoj cilj, tvoja prihodnost, je najbrž doživel že vsak. Všeč mi je, da ji knjigarna ne ponudi takoj nekega hudega smisla in odrešitve vseh njenih tegob, kakor se to radi zgodi v raznih romantičnih komedijah. Prav tako mi je všeč, da romance praktično ni. Za njeno osmišljanje življenja je odgovorna samo in zgolj sama, ostale osebe pa ji pri tem pomagajo le s svojimi zgodbami in vživljanjem vanje. Knjiga nas uči o sprejemanju drugih in o izdelovanju mnenja o nekom šele takrat, ko spoznamo njegovo zgodbo.
Ne bom rekla, da je bila knjiga moja najljubša, ker sama, kot bralka, potrebujem več zgodbe, ta knjiga pa ponuja več vzdušja.
Knjiga je zato idealna za tiste, ki imate radi branja, ki vas povsem ponesejo v neko drugo okolje, ki opisujejo osebe, kraje, občutke... Če pa potrebujete malce več zgodbe, je pri tej knjigi ni moč preveč pričakovati.
Še ena stvar, ki mi je bila v knjigi zelo všeč pa je začetna opomba o zapisovanju japonskih imen po slovenskem pravopisu in izgovarjavi le teh. Prav tako mi je bilo všeč, da določenih japonskih besed, kot je futon, noren, taiyaki, niso prevajali ali opisovali na dolgo in široko, kar se v takih primerih rado zgodi, ampak so med tekstom zapisane s posebno pisavo in obrazložene v slovarčku na koncu knjige.
Vsekakor je bila knjiga prijetno potovanje na Japonsko in ne morem si pomagati, da te države ne bi povezovala s cvetočimi češnjami, zato se mi zdi nadvse primerna tudi za pomladni čas.
Moja ocena: 3/5
Comments