Scott Smith - Ruševine

V Ruševinah, ki obljubljajo, da so najboljša grozljivka 21. stoletja, spoznamo dva para, ki počitnikujeta na vročih plažah Mehike. V letovišču spoznajo še nekaj mladih in, ko jih Nemec Mathias povabi na pustolovščino, se mu eni bolj, drugi manj navdušeno pridružijo. Pred dnevi se je namreč Mathiasov brat Heinrich pridružil skupini arheologov, ki opravljajo izkope na nedavno odkritih ruševinah. Ker se približuje njun čas odhoda domov, Heinricha pa še kar ni nazaj, se ga Mathias odloči it iskat in s seboj vzame svoje nove znance. Vodi jih le na roko narisana skica zemljevida, ki jih pelje do ruševin, kaj kmalu pa tudi neprijeten občutek, saj jim očitno vsi, vključno s prebivalci bližnje Majevske vasice, skušajo dostop do ruševin preprečiti. Ko vendarle pridejo do griča, ki je njihov cilj in se dotaknejo nenavadne vzpenjavke, ki tam raste, poti nazaj ni več, začne pa se neusmiljena bitka za preživetje.

Na naslovnici slovenske izdaje romana sam kralj žanra, Stephen King trdi, da je tole najboljša grozljivka 21. stoletja. Ne vem, ali sem tako zelo navajena na Kingov slog, ali pa so meni grozljive pač drugačne stvari, a tokrat se s Kraljem pač ne morem strinjati.

Ruševine so eden tipičnih romanov, ki bralcu preveč pove in premalo pokaže. Začetek je počasen in istočasno z junaki romana preživimo preveč časa in o njih ne izvemo čisto nič. Ne bom preveč izdala o sami premisi romana in srhljivi entiteti, a to je zagotovo roman, ki se v večji meri osredotoča na grozljive prizore, kri, bolečino (v angleškem jeziku je super izraz "body horror"), manj pa na psihološki vidik dogajanja, čeprav je vsekakor le ta zelo pomemben in zaradi izolacije in brezizhodnega položaja naših junakov skoraj ključnega pomena. Zakaj torej ta vidik ni bolje zastopan pri sami bralni izkušnji? Ker avtorju po mojem mnenju ni uspelo napisati likov, za katere bi bilo bralcu mar. Če se spomnim Kingovega Velikega pohoda, v katerem spremljamo sto pohodnikov v bitki za življenje in smrt, moram priznati, da mi je bilo za skoraj vsakogar od njih bolj mar, kot za junake tega romana, pa čeprav jih je bilo le šest.

Ne bom trdila, da je roman čisto brezvezen. Ko se začne dogajanje na griču z ovijalko je seveda zgodba precej akcijska, mi je bilo pa žal precej vseeno za sam razplet. Zdi se mi, da mora za res dobrega zlikovca iz grozljivke, naj bo to oseba, pošast ali kakršnakoli druga entiteta, bralec le temu verjeti in na nek način razumeti njegovo bistvo, vzgibe in zgodbo. Tu sem pogrešala tudi to, saj se zla sila pojavi, tam je, ne vemo zakaj in kako, kakšna je zgodovina le tega, dobiva s strani na stran nove lastnosti in je zato precej manj verjetna, kot marsikateri drug negativec iz tovrstnih romanov.

Mene roman žal ni navdušil, verjamem pa, da je razlog tudi to, da v žanru grozljivk rada berem povsem drugačne knjige.

Moja ocena: 3/5

LP Ajda