Shari Franke - The House of my Mother

Zgodba o Ruby Franke in njenem primeru zlorabe otrok je slabi dve leti nazaj obkrožila svet. Nekdanja družinska vlogerka, ki je na svojem YouTube kanalu 8 passengers zbrala na milijone sledilcev, je po številnih obtožbah glede zlorabe otrok vendarle doživela svoj konec. Ko je njen 12-letni sin podhranjen in vidno poškodovan in oslabel ušel zdoma in poiskal pomoč pri sosedih, so se končno začele odkrivati resnične razsežnosti njenega početja, na katero so sicer uporabniki socialnih omrežij opozarjali že leta. Ob tem je bila aretirana tudi njena družabnica, Jodi Hildebrand. Mnogi s(m)o se spraševali, kje je bil oče otrok, kje so bili že odrasli sorojenci, stari starši ... Januarja letos, manj kot eno leto po zaključku sojenja obema ženskama, je izšla knjiga najstarejše od osmih otrok, Shari, ki je končno povedala svojo plat zgodbe in pokazala, da je vse, kar o primeru vemo iz javnosti, le vrh ledene gore.

Delo je avtobiografsko in v njem Shari opisuje izrecno le svoje izkušnje. Kot pravi sama, jim je Ruby v njihovem otroštvu odvzela možnost povedati svojo zgodbo na svoj način, zato se je zavezala, da o krutih izkušnjah svojih sorojencev ne bo govorila, ampak jim bo pustila, da nekoč zgodbe povedo sami. Kljub temu, da v času razkrivanja primera Shari ni bila v ospredju, pa je bila tudi sama deležna zlorab strani matere.

Zgodba se osredotoča predvsem na vidik družinskega vloganja, ki je Ruby prevzelo do te mere, da je začelo vplivati na vsakodnevno življenje celotne družine. Od razporeditve prostorov v hiši, vzdrževanja skoraj sterilne čistoče, hladne osvetlitve, ki je videti bolje na posnetkih ... Pa seveda do totalnega odvzema pravice do zasebnosti. Ruby je na svoj YouTube kanal nalagala vse dogodke iz življenja sebe in svojih otrok, tudi precej intimne (od prvega britja, prvih ljubezni, prve menstruacije ...) in Sharina izkušnja lahko vzbudi marsikateri (dodaten) pomislek glede objavljanja otrok na socialnih omrežjih.

Izkušnjo branja te knjige bi lahko primerjala z branjem romana Vesela sem, da je mami umrla, čeprav se v marsikaterem pogledu zelo razlikujeta. Jennette McCurdy je vseeno pisala bolj izčiščeno, njena biografija je precej leposlovne narave, medtem, ko je Sharijina precej bolj dokumentarno naravnana. Obema pa je skupno dejstvo, da nobeno od teh dveh del nima namena na bralca narediti vtis s slogom, velikim pisateljskim talentom in neko literarno vrednostjo, ampak morata povedati pomembno zgodbo, ki je lahko marsikomu v poduk. In enako kot Jennette, je tudi Shari to več kot uspešno dosegla.

Knjiga je res fantastična, všeč mi je, da se v osnovi zelo odmakne od samih dogodkov, ki jih poznamo iz sveta resničnih zločinov in nam da dobro lekcijo o vsem, kar se skriva za podobami s socialnih omrežij. O primeru sem posnela epizodo za svoj podkast in sem si predstavljala, da o njem že veliko vem, a sem se zelo motila. Tole je ena redkih knjig, kjer vam priporočam (tudi) zvočno knjigo. Ker sem na fizični izvod malce čakala, sem vmes že začela poslušati žvočnico, ki jo bere Shari sama in je res prav posebno doživetje.

Moja ocena: 5/5

LP Ajda