Zadnji dve leti lahko rečem, da je King avtor, ki ga največ berem in se tudi najbolj veselim naslednjega njegovega dela. Všeč mi je, kako zna bralca povleči v zgodbo in kako nikoli, ampak res nikoli, ni poanta v nekih grozljivih dogodkih, pošastih in nadnaravnem, ampak vedno glavno vlogo igra človek s svojim umom. In tudi v Sijanju ni čisto nič drugače.
V romanu spremljamo zgodbo Jacka Torrancea, ki je v alkoholu utopil službo profesorja, svojo pisateljsko kariero in skoraj tudi svojo družino in zvezo. Ko se mu ponudi delo izven sezonskega oskrbnika veličastnega hotela Overlook, ga z veseljem sprejme. Žal je Jackov sin Danny edini, ki takoj opazi zle sile, ki čakajo, da bo hotel odrezan od sveta in bodo lahko začele s svojim zlobnim načrtom.
Septembra sem se zelo težko spravila k branju in celo King me ni takoj pritegnil. Kot avtor ima namreč lastnost, ki nekaterim ni ravno všeč in sicer ima rad dolge ekspozicije, včasih po več sto strani, v katerih bralec izve izredno pomembne informacije, a so na videz malce bolj razvlečene in dolgočasne. Tako je tudi pri Sijanju, kjer se zelo dolgo nič kaj dosti ne zgodi. A prav tako za Kingova dela drži tudi to, da je ravno na teh straneh ponavadi skrito največ tistega, kar bo na koncu sestavilo zgodbo v neko celoto in dalo pomen še najmanjši podrobnosti. Sijanje je za razliko od nekaterih drugih Kingovih knjig takšno, da te ne preseneti, ne pričaka v zasedi, ampak se zdi, da ves čas potiho sega vate, te začne grabiti za želodec in ga obračati. Ves čas se približuje nek zlovešč občutek, ki je skrajno neoprijemljiv in bralec, enako kot junaki naše zgodbe, ni prepričan, ali se vse res dogaja, ali se mu to le zdi.
Hotel Oveelook igra v knjigi vsaj tako pomembno vlogo, kot Jack Torrance. Spominja me na hiše iz romanov Sestri, V hiši med hribi straši in Vedno sva živeli v gradu, kjer stavba prav tako ne ponuja le kulise, ampak skoraj kot ločena entiteta sama doda k dogajanju lastna hotenja in grozo.
Še en izjemen, IZJEMEN roman! Filma Stanleya Kubricka še nisem gledala, sem pa zaradi referenc iz pop kulture ves čas imela pred očmi Jacka Nicholsona v glavi vlogi. Sijanje je namreč enako kulten film, kot je roman in zdi se mi prav izjemno, da oba uživata tudi podobno dobro sprejetosti med bralci, kot tudi gledalci. Vsekakor bom zdaj po branju z veseljem pogledala tudi film. No, z veseljem je morda malce napačen izraz. Po branju si namreč niti malo ne želim več vrnitve v Oveelook, čeprav se mi zdi, da me na nek način ves čas kliče nazaj ...
Moja ocena: 5/5
LP Ajda
Comments